Arhiv

Novice

Južno od juga , Charles Bukowski

10. maj 2010

Kmalu bomo izdali zbirko kratkih zgodb kultnega Charles Bukowskega, ki nosi naslov Južno od juga.

Odlomek iz zgodbe NI POTI V RAJ (prevod Tone Škrjanec)

Sedel sem v baru na Zahodni aveniji. Bilo je okoli polnoči in bil sem v svojem običajnem zbeganem stanju. Saj veste, nič ne gre, kot bi moralo: ženske, služba, brezposelnost, vreme, psi. Na koncu samo sediš v nekakšnem šoku in čakaš, kot nekdo, ki na klopi avtobusne postaje čaka na smrt.
No, tako sem sedel in potem je vstopila ženska z dolgimi temnimi lasmi, dobro postavo, žalostnimi rjavimi očmi. Nisem se spravil nanjo. Ignoriral sem jo, pa čeprav je, kljub temu da je bilo prostih vsaj ducat stolov, sedla na tistega poleg mojega. Pravzaprav sva bila edina v baru, poleg točaja. Naročila je suho vino. Potem me je vprašala, kaj pijem.
»Viski z vodo.«
»Dajte mu viski z vodo,« je rekla točaju.
No, to je bilo nenavadno.
Odprla je torbico, vzela iz nje majhno žičnato kletko, potem pa vzela iz nje nekaj majhnih ljudi in jih posadila na šank. Bili visoki kakšnih osem centimetrov, bili so živi in lepo oblečeni. Bili so štirje, dva moška in dve ženski.
»Takšne zdaj delajo,« je rekla, »zelo so dragi. Plačala sem približno 2000 dolarjev za enega, ko sem jih kupila. Zdaj so že okoli 2400 dolarjev. Ne vem, kako jih izdelujejo, verjetno pa je nezakonito.«
Mali ljudje so se sprehajali po šanku. Nenadoma je eden od človečkov pripeljal klofuto eni od malih žensk.
»*****,« je rekel, »dovolj te imam!«
»Ne, George, nikar tako,« je zajokala. »Ljubim te! Ubila se bom! Moram te imeti!«
»Briga me,« je rekel človeček, izvlekel majhno cigaro in si jo prižgal. »Pravico imam živeti.«
»Če je ti nočeš,« je rekel drugi človeček, »jo vzamem jaz. Ljubim jo.«
»Ampak jaz te ne maram, Marty. Zaljubljena sem v Georgea.«
»Ampak on je prasec, Anna, pravi prasec!«
»Vem, a ga vseeno ljubim.«
Mali prasec je stopil k drugi mali ženski in jo poljubil.
»Ljubezenski trikotnik imamo,« je rekla dama, ki mi je kupila pijačo. »To so Marty, George, Anna in Ruthie. George rad počne te stvari, zelo dober je pri tem. Marty pa je nekako povprečen.«
»Ali ni žalostno opazovati vse tole? Hm, kako ti je ime?«
»Dawn. Grozno ime. Ampak to matere včasih naredijo svojim otrokom.«
»Jaz sem Hank. Ali ni žalostno ...«
»Ne, ni jih žalostno opazovati. Jaz v ljubezni nisem imela preveč sreče, v resnici sem imela strašno nesrečo ...«
»Vsi imamo strašno nesrečo.«
»Verjetno. Kakor koli, kupila sem te male ljudi in zdaj jih opazujem. Tako je, kakor da imaš in hkrati nimaš vseh teh problemov. Se pa strašno narajcam, ko se začnejo ljubiti. Takrat postane hudo.«
»So seksi?«
»Zelo zelo seksi. Mojbog, kako se narajcam!«
»Zakaj pa jim ne rečeš, da začnejo? Zdajle, mislim. Jih bova skupaj gledala.«
»Oh, ne moreš jih prisiliti. To počnejo, samo kadar hočejo.«
»Kako pogosto pa?«
»Oh, kar precej dobri so. Po štirikrat ali petkrat na teden.«
Sprehajali so se po šanku. »Poslušaj,« je rekel Marty, »daj mi priložnost. Samo eno priložnost mi daj, Anna.«
»Ne,« je rekla Anna, »moja ljubezen pripada Georgeu. Ne more biti drugače.«
George je poljubljal Ruthie, otipaval njene prsi. Ruthie se je začela ogrevati.
»Ruthie se ogreva,« sem rekel Dawn.
»Prav res. Zares se ogreva.«
Tudi jaz sem se zagrel. Zagrabil sem Dawn in jo poljubil.
»Poslušaj,« je rekla, »ne maram, da se ljubijo v javnosti. Odnesla jih bom domov, pa naj to počnejo tam.«
»Potem pa ne bom mogel gledati.«
»Boš pač moral z mano.«
»V redu,« sem rekel, »pojdiva.«
Popil sem svojo pijačo in skupaj sva odšla ven. Male ljudi je nosila v žičnati kletki. Sedla sva v njen avto, male ljudi pa postavila medse na sprednjih sedežih. Pogledal sem Dawn. Bila je resnično mlada in lepa. Zdelo se je, da je tudi njena notranjost takšna. Le kako se ji je lahko ponesrečilo pri vseh njenih moških? Veliko načinov je, da gredo stvari narobe. Štirje mali ljudje so jo stali 8000 dolarjev. Samo toliko, da pobegneš pred ljubezenskimi zvezami in ne pobegneš pred ljubezenskimi zvezami.