Babuškin kovček

Štiri generacije, štiri ženske, štiri zgodbe v petih delih. Družinska saga zajame intimni in zgodovinski lok skoraj celega zadnjega stoletja, v katerem se dediščina dobrega in slabega kot živa materija, ki ima praizvore, prenaša iz roda v rod in preoblikuje skozi čas. Katere poteze neprilagojene Magdalene odkrijemo v njeni hčeri Bibi, ki je v najstniških letih odšla od doma in se vrnila šele, ko je bila mama na smrtni postelji? In kateri obraz najstarejše, Sofije, ki je po svojih najboljših močeh prebrodila drugo svetovno vojno, lahko uzremo v najmlajši, študentki prava Miji? Bi morali njihove zgodbe brati kronološko, da bi prišli na sled Zgodbi/Zgodovini, ki se kot podtekst izpisuje v toku bolj ali manj naključnih dogodkov? Ali torej različno zaporedje zgodb osvetli različne podobe življenja? Ali pa podobe živijo le v Bibi, ki razlomljena na začetek in konec pripovedi vse oklepa, kakor bi morda lahko razumeli pisateljičino zapovrstje? In ne nazadnje: so štiri generacije dovolj, da se osvobodimo prtljage nerazrešenih konfliktov, ali pa frustracije ne izginejo, temveč zgolj spremenijo svoje naličje?