Čeprav seveda

Čeprav seveda je psevdoresna razprava oziroma esej – z literarnimi pretenzijami. V njem Hočevar ljudi razdeli na manjšince in večince, na umetnike in ustvarjalce na eni strani in »navaden folk« na drugi, kar je storil že v knjigi z naslovom Tole zdaj (Modrijan, 2018). Vendar ker je to tam opravil, kot zapiše, bolj mimogrede, tu oboje postavi pod precej natančen mikroskop, a kajpada, kot zna, z znatno dozo upesnjenega humorja: »Bržda smo umetniki dejansko nekaj boljšega v primerjavi z ostalim folkom, saj priznajte, ali bi sicer obstajalo na svetu kaj sublimnejšega od pletenke šmarnice na eks.«
Atmosfera spisa je torej podobna kot v Hočevarjevih prejšnjih delih, po vsebini pa knjiga ni »le« esej, kajti v njej je natresenih kar nekaj zgodbic iz življenja ali stvarnih ali izmišljenih umetnikov – pa tudi običajnežev.

NA ZALOGI
5 kos
16,90 €

A veste, jaz sem pravzaprav že po vesolju znan kot prilično zabit osebek. Nimam praktično nobene izobrazbe. Komaj kaj mi je šlo v betico, matematika pa niti malo ne. Medtem ko drugi, in to čist vsi sošolci ...
Uh, saj to je tisto, kar me muči. Neverjetno, vam povem, kako lahkotno in brezhibno so opravljali celo z najbolj zapletenimi enačbami! Zame so bili koreni, sinusi in kosinusi čista mistika. Samo pri telovadbi sem bil relativno dober. Vendar mi je kljub temu uspelo nekaj. Že po drugem letniku gimnazije so me sprejeli na en faks. Tako sem vidite, zajebal genije. Morali so še naprej sedet v tistihle klopeh ko zadnji repetenti. 



Super? Eh, malenkost. Tisti faks je bil zgolj likovna akademija. Ni pomembno. Pozabite. Vzemite pa na znanje informacijo, ki zdaj sledi.
Pred kakim letom sem sošolca iz gimnazije, Mariniča, odličnega učenca, ki je tudi maturiral z oceno pet in ki je potem v roku diplomiral na kar dveh zaresnih fakultetah, povprašal, česa neki sestavine so bili vsi oni koti in so-koti, torej sinusi in kosinusi, kaj je s tistimi izrazi ali pripomočki, pa še logaritmi, pravzaprav izračunaval ... Veste, kaj mi je povedal?
»Pojma nimam.«
Si predstavljate? Brez količkaj napora, tako rekoč z enim prstom, čist pravilno reševat docela znanstveniško enigmatiko, pri tem pa niti slutit ne, za kaj sploh gre ...
Saj tega ni bil zmožen niti nečloveško brihtni Gauss nekoč, a veste, ki je komaj sedemleten v sekundi čist na pamet izračunal, da s seštevkom vseh številk do sto dobimo ... kaj bi vi dejali ... koliko? ...
Pet tisoč petdeset. 



Madonca, neverjetno. In če nadaljujem ... prav tako pa niti matematiki in fiziki današnjih dni, ki načrtujejo poti vesoljskih ladij in preračunavajo najboljše možnosti za njih letenje in pristanek na celo neskončno daleč se nahajajočih točkah! Le še nekaj let, pa bomo po zaslugi njih na drugi strani galaksije obiskali globus take velikosti in sestave, kot je naš. In mi, ljudje, nahajajoči se naposled tam in bogve kje še ...
Ups, zaneslo me je. Ampak razumljivo. Jaz sem namreč kljub zarukanosti neomajen zagovornik znanosti in sploh človeškega napredovanja na vseh poljih, ne le njivi. Prav zato se mi zdi nepojmljivo, da večina vas, nedvomnih genijev, sposobnih v momentu rešit najzahtevnejši račun, dandanes pridno odrajtuje komajda omembe vredne službe, tolikanj brezvezne, da, ko pride petek, že ob dvanajstih zdrvi domov porabljat sile za soboto in nedeljo, poglavitna dneva tedna in življenja vobče, rezervirana za stikanje po kramarijah, zbiranju okoli žara, tankanju poceni pira in pomenkovanju, med katerim se hvalisa še posebno s takim čim, kar je dejansko le ovira za razvoj, denimo barvanjem ograje.
Meni se to zdi pa res enigma, to šele. Na vašem mestu bi jaz, najsi sem kreten, obračal ob čevapčičih vsaj še rubikovo kocko. Ne, pardonči, vi jo itak mahoma sestavite, v par sekundah, ni več tudi aktualna ne, ker internet ponuja stotine še težjih igric. Težjih zame, jasno. Jaz sem v sudokuju, na primer, kar uspešen, toda numere tako imenovanih vražjih, najmanj tisočih do tega dne, če ne še več, sem bil do konca in pravilno razpostavil komaj tri. In še te popolnoma naključno, s poskušanjem na slepo.
A z nečim se pa vendarle ponašam. Širom je poznano, da je matematika izvrstno sredstvo za razvijanje sposobnosti abstraktnega dojemanja/podajanja stvari. In zdaj, če vam povem, da sem edini jaz iz svoje generacije izdelal ne zgolj eno, marveč najmanj šestdeset abstraktnih slik, in to priznanih kot odličnih s strani celo Mariniča, me zdaj kajpada zanima, kaj si mislite o tem.

novo_primus
16,90 €
Čeprav seveda

Čeprav seveda je psevdoresna razprava oziroma esej – z literarnimi pretenzijami. V njem Hočevar ljudi razdeli na manjšince in večince, na umetnike in ustvarjalce na eni strani in »navaden folk« na drugi, kar je storil že v knjigi z naslovom Tole zdaj (Modrijan, 2018). Vendar ker je to tam opravil, kot zapiše, bolj mimogrede, tu oboje postavi pod precej natančen mikroskop, a kajpada, kot zna, z znatno dozo upesnjenega humorja: »Bržda smo umetniki dejansko nekaj boljšega v primerjavi z ostalim folkom, saj priznajte, ali bi sicer obstajalo na svetu kaj sublimnejšega od pletenke šmarnice na eks.«
Atmosfera spisa je torej podobna kot v Hočevarjevih prejšnjih delih, po vsebini pa knjiga ni »le« esej, kajti v njej je natresenih kar nekaj zgodbic iz življenja ali stvarnih ali izmišljenih umetnikov – pa tudi običajnežev.

16,90 €
Založba: Modrijan
Avtor: Zoran Hočevar
EAN koda: 9789612871154
Leto izdaje: 2019
Št. strani: 128
Širina (mm): 130
Višina (mm): 200
Vezava: Mehka

Kategorija produkta

A veste, jaz sem pravzaprav že po vesolju znan kot prilično zabit osebek. Nimam praktično nobene izobrazbe. Komaj kaj mi je šlo v betico, matematika pa niti malo ne. Medtem ko drugi, in to čist vsi sošolci ...
Uh, saj to je tisto, kar me muči. Neverjetno, vam povem, kako lahkotno in brezhibno so opravljali celo z najbolj zapletenimi enačbami! Zame so bili koreni, sinusi in kosinusi čista mistika. Samo pri telovadbi sem bil relativno dober. Vendar mi je kljub temu uspelo nekaj. Že po drugem letniku gimnazije so me sprejeli na en faks. Tako sem vidite, zajebal genije. Morali so še naprej sedet v tistihle klopeh ko zadnji repetenti. 



Super? Eh, malenkost. Tisti faks je bil zgolj likovna akademija. Ni pomembno. Pozabite. Vzemite pa na znanje informacijo, ki zdaj sledi.
Pred kakim letom sem sošolca iz gimnazije, Mariniča, odličnega učenca, ki je tudi maturiral z oceno pet in ki je potem v roku diplomiral na kar dveh zaresnih fakultetah, povprašal, česa neki sestavine so bili vsi oni koti in so-koti, torej sinusi in kosinusi, kaj je s tistimi izrazi ali pripomočki, pa še logaritmi, pravzaprav izračunaval ... Veste, kaj mi je povedal?
»Pojma nimam.«
Si predstavljate? Brez količkaj napora, tako rekoč z enim prstom, čist pravilno reševat docela znanstveniško enigmatiko, pri tem pa niti slutit ne, za kaj sploh gre ...
Saj tega ni bil zmožen niti nečloveško brihtni Gauss nekoč, a veste, ki je komaj sedemleten v sekundi čist na pamet izračunal, da s seštevkom vseh številk do sto dobimo ... kaj bi vi dejali ... koliko? ...
Pet tisoč petdeset. 



Madonca, neverjetno. In če nadaljujem ... prav tako pa niti matematiki in fiziki današnjih dni, ki načrtujejo poti vesoljskih ladij in preračunavajo najboljše možnosti za njih letenje in pristanek na celo neskončno daleč se nahajajočih točkah! Le še nekaj let, pa bomo po zaslugi njih na drugi strani galaksije obiskali globus take velikosti in sestave, kot je naš. In mi, ljudje, nahajajoči se naposled tam in bogve kje še ...
Ups, zaneslo me je. Ampak razumljivo. Jaz sem namreč kljub zarukanosti neomajen zagovornik znanosti in sploh človeškega napredovanja na vseh poljih, ne le njivi. Prav zato se mi zdi nepojmljivo, da večina vas, nedvomnih genijev, sposobnih v momentu rešit najzahtevnejši račun, dandanes pridno odrajtuje komajda omembe vredne službe, tolikanj brezvezne, da, ko pride petek, že ob dvanajstih zdrvi domov porabljat sile za soboto in nedeljo, poglavitna dneva tedna in življenja vobče, rezervirana za stikanje po kramarijah, zbiranju okoli žara, tankanju poceni pira in pomenkovanju, med katerim se hvalisa še posebno s takim čim, kar je dejansko le ovira za razvoj, denimo barvanjem ograje.
Meni se to zdi pa res enigma, to šele. Na vašem mestu bi jaz, najsi sem kreten, obračal ob čevapčičih vsaj še rubikovo kocko. Ne, pardonči, vi jo itak mahoma sestavite, v par sekundah, ni več tudi aktualna ne, ker internet ponuja stotine še težjih igric. Težjih zame, jasno. Jaz sem v sudokuju, na primer, kar uspešen, toda numere tako imenovanih vražjih, najmanj tisočih do tega dne, če ne še več, sem bil do konca in pravilno razpostavil komaj tri. In še te popolnoma naključno, s poskušanjem na slepo.
A z nečim se pa vendarle ponašam. Širom je poznano, da je matematika izvrstno sredstvo za razvijanje sposobnosti abstraktnega dojemanja/podajanja stvari. In zdaj, če vam povem, da sem edini jaz iz svoje generacije izdelal ne zgolj eno, marveč najmanj šestdeset abstraktnih slik, in to priznanih kot odličnih s strani celo Mariniča, me zdaj kajpada zanima, kaj si mislite o tem.

Prikaži celoten opis
Napišite vaše lastno mnenje
Komentirajo lahko samo registrirani uporabniki. Prosimo, da se prijavite, oziroma se registrirate
Slava Yurthev Copyright