Ekvorna in Ivana

Domišljijski roman
V prednaročilu z 10 % popustom in brezplačno poštnino prihranite kar 5,80 €.
Prednaročniška cena velja za naročila in plačila prejeta do 29. julij 2019. Knjigo lahko pričakujete po njenem izidu, ki bo 31. julija 2019. Ostale pogoje lahko preberete tukaj.
NA ZALOGI
250 kos
Akcijska cena 22,50 € Redna cena 25,00 €
Projekt moderni domišljijski roman o boginji Ekvorni 

Ob projektu postavitve kipa boginji Ekvorni v Ljubljani se je Dušanu Enovi porodila ideja za stvaritev modernega romana o Ekvorni, ki jo je sprva opustil kot neizvedljivo, ker kot pravi ni nadarjen pisatelj. 

Namen romana je, da med ljudmi v Sloveniji vzbudi zanimanje za našo kulturno dediščino.

Ubral je pot v neznano in našel nadarjenega romanopisca, študenta primerjalne književnosti, Vanjo Osterca, ki je že v osnovni šoli napisal in izdal roman.

Delo, ki je trajalo eno leto, sta si razdelila tako, da je Dušan Enova najprej za vsako poglavje napisal osnutek, Vanja pa je besedilo razširil in obogatil z romanesknim jezikom. Ta roman je sedaj končan in ga bo izdala naša Založba Primus, in sicer v obliki dveh delov, v dveh knjigah.  

Izhodišče romana je slika Ivane Kobilice »Slovenija se klanja Ljubljani«. V romanu je namenil vlogo sedanji inkarnaciji (utelešenju) boginje Ekvorne, fiktivni Ivanini prijateljici Belindi, s katero skupaj potujeta z vlakom v Sarajevo, kjer Ivana živi že nekaj let in tam ustvarja.  Seveda je Belinda na zunaj videti kot druge gospe, vendar ima tudi magične, božanske lastnosti, ki ji pomagajo v boju, da se bo zlo počasi prevesilo v dobro.

Kraji dogajanja so še v Ljubljani in na Gorenjskem. Pisala sta ga v stilu knjig pisateljice Rowlingove, ki je napisala domišljijske zgodbe o Harryu Potterju in njegovih prijateljih. Glavna junaka rumana sta tudi Rok in Tina, ki sta čisto običajna mladostnika, ki ju združi preplet usodnih dogodkov. Sramežljivi Rok tako končno spozna pravo dekle in med njima se prižge plamen ljubezni.

Petnajstletnika nehote postaneta žrtvi magičnih sil in postopoma odkrivata skrivnostno ozadje, ki  je večni boj med svetlimi in temnimi čarovniki. Skozi potek dogajanja v prvem delu romanu Rok in Tina raziskujeta kdo je skrivnostno dekle na omenjeni sliki Ivane Kobilca, ki jo nenehno srečujeta v nenavadnih okoliščinah. 

Zle sile črnih magov načrtujejo uničenje boginje Ekvorne, ki jim želi preprečiti dokončno prevlado na svetu. K sreči pa se Povodni mož spreobrne in skupaj porazita številno vojsko temnih sil.

V drugem delu romana Rok in Tina spoznata kdo je skrivnostna prijateljica Ivane Kobilca, ki jo spremlja na potovanju v Sarajevo, in nato preko Dalmacije do Bosanskega Grahova, kjer se odvije odločilna bitka med temnimi silami Črne kraljice in svetlimi silami Ekvorne.

Na koncu romana Rok in Tina izvesta, da bosta postala učenca na mednarodni akademiji belih čarovnikov, ki ima sedež v Sloveniji. Rok je nemalo presenečen, ko sliši, da bo v tej šoli belih magov predaval tudi njegov oče Amadej. 

»Vsa dogajanja v romanu se odvijajo v hipotetičnih vzporednih vesoljih, ki so kopije našega vesolja, zato so iz stališča našega vesolja čista domišljija. V zgodbah nastopajo tudi kopije realnih sedaj živečih ali pokojnih oseb iz našega vesolja.

Potrudila sva se, da do njihovih osebnosti nisva žaljiva. Osebnost Ivane Kobilca sva opisala tako kot se je dalo razbrati iz literature, vendar sva iz kasnejših pogovorov z njeno sorodnico izvedela, da je bila realna Ivana Kobilica bolj umirjena in zadržana kot sva jo predstavila v romanu. Verjameva v dobro v vsakem človeku in to dobro slej kot prej zmaga v evolutivnem procesu zgodovine.« Dušan Enova in Vanja Osterc

V Narodni galeriji so lansko leto poleti odprli pregledno razstavo slikarskih del naše največje slikarke Ivane Kobilca. Do sedaj Ivana Kobilca še ni dobila svojega mesta v kakšnem romanu, Dušan in Vanja pa sta ji namenila eno od glavnih vlog.

Dušan Enova je klinični psiholog, fizioterapevt in predsednik Društva za pomoč z umetnostjo Lotisa. Izdane ima tri knjige, od tega slikanico za otroke Ekvorna – koliščarsko pravljico v središču katere ni razigran otrok, ki s svojo domišljijo ustvarja pravljično dogajanje, ampak mitske sile,usode in bogovi, ki vladajo vsemu, kar je na tem svetu minljivega. 


Ekvorno, boginjo Ljubljane in Barja, doživlja kot arhetip pravičnega sožitja med ljudmi, ki leži pozabljen v našem kolektivnem nezavednem, in ga želi zopet obuditi v našo zavest. 

Projekt postavitve kipa boginji Ekvorni v Ljubljani 

V kontekstu projekta »Ljubljana zelena prestolnica Evrope 2016« je Dušan Enova spomladi leta 2015 predlagal Mestni občini Ljubljana, da bi lahko obeležili to prestolno funkcijo Ljubljane tudi z izdelavo kipa boginji Ljubljane in Barja, koliščarski boginji Ekvorni (Ekorna, Equrna), ki se je ohranila v spominu naroda še v času Emone in so jo tedaj imenovali Aequorna.

Glede izvora in pomena imena Aequorna si arheologi in etimologi niso edini, vendar najverjetneje pomeni vodna gladina, kar lahko nakazuje na gladino barjanskega jezera v času koliščarjev in kasneje na gladino reke Nauportis (Ljubljanice). 

Simbolika vodne gladine oziroma ravne površine lahko v prenesenem pomenu označuje tudi prostor, kjer se ljudje počutijo izenačene, kjer vsa odstopanja, vse razlike v smislu višji/nižji, bogatejši/revnejši izgubijo pomen. 

Tako nekako so prisotnost boginje Ekvorne v svojem življenju verjetno doživljali prebivalci Emone in bližnjega Nauporta (Vrhnike). Tako Dušan Enova utemeljuje spoznanja na podlagi arheoloških raziskav, ki jih je povzela prof. dr. Marjeta Šašel Kos in opisala funkcije Ekvorne. 

V pripetih spletnih povezavah si  lahko preberete njen članek v celoti o »Boginji Ekorni v Emoni«. 
http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-YLHOARW0 http://hdl.handle.net/11686/14432 

Poudarki iz članka prof. dr. Marjete Šašel Kos:

- kult Boginje Ekorne  je bil zelo globoko zakoreninjen na prostoru Emone, rimski priseljenci so jo prevzeli, postala je za Emono značilno božanstvo – lokalna boginja

- ni bila grško-rimska boginja, je boginja staroselcev;

- bila je zelo polivalentna boginja, imela je kompleksno vlogo v življenju ljudi, bdela je nad življenjem in smrtjo ljudi;

- bila je zelo priljubljena, častili so jo vsi družbeni sloji;

- njej so vklesali posvetilo v imenu cele vaške skupnosti v bližnjem Navportu (Vrhnika).  

Dušan Enova je pobudnik, da bi kip Ekvorne predstavili kot »umetniško upodobitev Ekvorne, boginje antične Ljubljane in Barja«. 

Prave upodobitve Ekvorne nihče ne pozna, saj do sedaj še niso bili najdeni njeni kipi ali kipci. Vse, kar je ostalo od spomina nanjo, so napisi na kamnih iz Emone in Navporta.

Poleg tega je po tej boginji dobila ime najstarejša zasebna galerija v Ljubljani, galerija Equrna. 

Pred časom je Dušan Enova ugotovil, da jo je v simbolnem pomenu naslikala priznana slovenska slikarka Ivana Kobilca in je imenovala sliko "Slovenija se klanja Ljubljani". 

Ta slika že več kot sto let visi na zidu sejne sobe ljubljanskega Magistrata in ima gotovo zelo močan simboličen pomen in je v dobrem smislu vplivala na kolektivno nezavedno ljubljanskih meščanov in meščank. 

Sliko, kot tudi motiv slike, je naročil ljubljanski župan Hribar, ki je želel z njo poudariti osrednji pomen mesta Ljubljane v Sloveniji, ki takrat še ni obstajala kot samostojna državna tvorba, je pa za to obstajalo hrepenenje slovenskega naroda, ki se je navzven izrazilo v programu Zedinjena Slovenija leta 1848 in tlelo v srcu naroda vse do dokončne realizacije samostojnosti in neodvisnosti leta 1991. 

S širokopotezno obnovo popotresne Ljubljane je Hribar želel postaviti mesto ob bok drugim evropskim prestolnicam, kar mu je na nek način tudi uspelo, saj so arhitekturni dosežki iz časa njegovega dolgoletnega županovanja še danes glavni arhitekturni simboli Ljubljane. 

Personifikacijo Ljubljane lahko tako dojemamo tudi kot božansko bitje, ki živi v zavesti naroda, še zlasti pa deluje v njegovem nezavednem kot povezovalec in centralna sila teženj po združitvi vseh slovenskih pokrajin v eno državno tvorbo. 

Slika je nastala v letih 1902–1903 in tedaj še ni bilo znanstvenih razprav o Ekvorni, saj je za njo vedel le zelo ozek krog arheologov. 

Malo je verjetno, da bi zanjo vedel Ivan Hribar, še manj pa Ivana Kobilca. Vendar kljub temu je slikarka Kobilca zelo tankočutno dojela bistvo atributov Ekvorne kot boginje Ljubljane s tem, ko jo je posadila na prestol. Pozicija obeh njenih rok je zelo simbolna: z levo roko se dotika svojega srca, z desno (aktivnostna, jang) pa sega proti ljudem, v smislu pomoči ljudem. 

Čas je za razkritje delovanja duhovne matrice našega slovenskega prostora, ki spodbuja k razvoju vrlin sočutja, medsebojnega razumevanja, enakopravnega sožitja med ljudmi, dojemanja enakosti med ljudmi, spoštovanja človekovih pravic, medsebojne vzajemne pomoči, altruizma, spoštovanja pravic do življenja tudi drugih bitij na Zemlji, spoštovanja do čuvanja okolja, ohranjanja okolja čistega za primerno življenje vseh bitij ter ozaveščanje o smislu življenja – to je nenehna osebna rast in razvijanje svoje duhovnosti. 

Vse našteto (verjetno bi bilo treba še kaj dodati) pooseblja arhetip Matere, Gaje. Ta arhetip se pojavlja v vseh obdobjih zgodovine človeštva. V Ljubljanskem prostoru se pojavlja v obliki boginje Ekvorne. V dobi koliščarstva so jo upodabljali kot ptičjo boginjo, v dobi Emone je bila Aequorna, v 19. stoletju so ji postavili kip Emone, v začetku 20. stoletja je bila upodobljena na sliki Ivane Kobilca kot boginja Ljubljane. 

Krščanstvo na Slovenskem je energijo arhetipa boginje Matere manifestiralo v obliki Marije, matere božjega sina. Slednja je dobila v našem okolju izredno močno energijo na psihološkem področju, predvsem kraljuje v čustvenem svetu precejšnjega dela prebivalstva Slovenije.

Vendar, ali je Mati Marija dovolj, da se energije porazdelijo in stimulirajo medsebojno sožitje ljudi? Slednje je mogoče zgolj s simbolom, ki ni religiozno in politično obremenjen. To bi lahko bila Ekvorna kot Mati iz davnine, h kateri se lahko vsi obrnemo po pomoč, ko nam zmanjkuje psihične energije. 

Se sprašujete, kako je to mogoče narediti brez religiozne konotacije? 

Arhetipi delujejo znotraj naše psihološke realnosti, zunanji simboli pa so samo katalizator za kopičenje in usmerjanje psihične energije. 

Poleg tega obstaja tudi duhovna realnost krajine, arhetipski svet, ki je imel svoje življenje še preden se je manifestiral prvi človek na zemlji. 

Na tem nivoju prostor sooblikuje s človekom kolektivno nezavedno višjega reda, iz katerega črpajo energijo arhetipske oblike na miselno-čustveni ravni kolektivno nezavednega v človeku.

Že obstajajo simboli v obliki kipov, do katerih imamo čustvene, toda ne religiozne konotacije doživljanja, pa vseeno močno delujejo na našo osebnostno-motivacijsko sfero. 

Na primer kipi noseče ženske. Vse, kar nas spominja na rojstvo, varnost in ljubezen. Takšen bi moral biti kip naše pramatere, ki ni bila Slovanka, pa je vseeno naša mati. Živela je na tem prostoru in je ustvarjala nova življenja. Skupaj s prostorom je soustvarjala oblike življenja. 

Takšen bi moral biti kip Ekvorne, pa ni nujno, da je to kip noseče ženske. In ni Ekvorna samo boginja Emone, zato ji ne moremo postaviti kipa z imenom »Kip boginje Emone«, kot so to naredili meščani Ljubljane v 19. stoletju. Tudi ne more biti boginja Ljubljane, ne more biti ptičja boginja, temveč preprosto samo Ekvorna, saj njeno ime izhaja iz latinske besede aequor, kar pomeni gladina vode, ki je po vsem svetu enaka (razen pod vplivom Lune) in simbolizira enakost, enakovrednost, kar je predpogoj uspešnega sodelovanja. In sožitja.

Ali bo kip resnično pospeševal pozitivne procese v narodu v smislu večjega medsebojnega razumevanja, preseganja razlik in sožitja? 

Vsekakor bo, vendar šele z novimi generacijami naših otrok, saj so le-ti bolj dojemljivi za novosti in imajo vase vgrajeno pozitivno pričakovanje prihodnosti, so polni radosti življenja. Skratka, so najbolj pristni otroci naše velike Matere, boginje tega prostora.

Prav iz tega vidika je najbolj primerno, da bo kip Ekvorne odražal energijo mladosti, pozitivne naravnanosti v prihodnost, optimizem za nove rodove Slovencev. Komisija za obeležja in spomenike v okviru Mestne Občine Ljubljana je prisluhnila idejam Dušana Enove in izbrala kip nadarjenega kiparja Frančiška Smerduja, ki ga je sam poimenoval Pomlad, ali Ležeča z vencem, in ga je ustvaril že leta 1975.

Z izredno prefinjenim občutkom za povezavo med umetnostjo in naravo je ustvaril štiri kipe, štiri sestre, ki predstavljajo štiri letne čase. S tem se je približal prvobitnosti čutenja človeka v pradavnini, ki je njemu nerazložljive sile v naravi častil po božje.

Omenjeni kip bo MOL postavil letos jeseni na obrežje Ljubljanice in s tem počastil spomin na našo pozabljeno kulturno dediščino, na pozabljeno boginjo Ekvorno. Tako bo  ta čudovito lepa skulptura po novem dobila ime Ekvorna, umetniška upodobitev boginje antične Ljubljane in Barja. Fotografijo mavčnega odlitka tega kipa, ki ga hranijo v Narodni galeriji v Ljubljani, smo natisnili na platnici romana Ekvorna in Ivana.
10%
POPUST
v_prihodu_primus
Akcijska cena 22,50 € Redna cena 25,00 €
Ekvorna in Ivana
Domišljijski roman
V prednaročilu z 10 % popustom in brezplačno poštnino prihranite kar 5,80 €.
Prednaročniška cena velja za naročila in plačila prejeta do 29. julij 2019. Knjigo lahko pričakujete po njenem izidu, ki bo 31. julija 2019. Ostale pogoje lahko preberete tukaj.
Akcijska cena 22,50 € Redna cena 25,00 €
Podnaslov: Domišljijski roman
Založba: Primus
Avtor: Dušan Enova, Vanja Osterc
EAN koda: 9789617033878
Leto izdaje: 2019
Št. strani: 295
Širina (mm): 140
Višina (mm): 220
Debelina (mm): 23
Teža: 393 g
Vezava: Mehka
Projekt moderni domišljijski roman o boginji Ekvorni 

Ob projektu postavitve kipa boginji Ekvorni v Ljubljani se je Dušanu Enovi porodila ideja za stvaritev modernega romana o Ekvorni, ki jo je sprva opustil kot neizvedljivo, ker kot pravi ni nadarjen pisatelj. 

Namen romana je, da med ljudmi v Sloveniji vzbudi zanimanje za našo kulturno dediščino.

Ubral je pot v neznano in našel nadarjenega romanopisca, študenta primerjalne književnosti, Vanjo Osterca, ki je že v osnovni šoli napisal in izdal roman.

Delo, ki je trajalo eno leto, sta si razdelila tako, da je Dušan Enova najprej za vsako poglavje napisal osnutek, Vanja pa je besedilo razširil in obogatil z romanesknim jezikom. Ta roman je sedaj končan in ga bo izdala naša Založba Primus, in sicer v obliki dveh delov, v dveh knjigah.  

Izhodišče romana je slika Ivane Kobilice »Slovenija se klanja Ljubljani«. V romanu je namenil vlogo sedanji inkarnaciji (utelešenju) boginje Ekvorne, fiktivni Ivanini prijateljici Belindi, s katero skupaj potujeta z vlakom v Sarajevo, kjer Ivana živi že nekaj let in tam ustvarja.  Seveda je Belinda na zunaj videti kot druge gospe, vendar ima tudi magične, božanske lastnosti, ki ji pomagajo v boju, da se bo zlo počasi prevesilo v dobro.

Kraji dogajanja so še v Ljubljani in na Gorenjskem. Pisala sta ga v stilu knjig pisateljice Rowlingove, ki je napisala domišljijske zgodbe o Harryu Potterju in njegovih prijateljih. Glavna junaka rumana sta tudi Rok in Tina, ki sta čisto običajna mladostnika, ki ju združi preplet usodnih dogodkov. Sramežljivi Rok tako končno spozna pravo dekle in med njima se prižge plamen ljubezni.

Petnajstletnika nehote postaneta žrtvi magičnih sil in postopoma odkrivata skrivnostno ozadje, ki  je večni boj med svetlimi in temnimi čarovniki. Skozi potek dogajanja v prvem delu romanu Rok in Tina raziskujeta kdo je skrivnostno dekle na omenjeni sliki Ivane Kobilca, ki jo nenehno srečujeta v nenavadnih okoliščinah. 

Zle sile črnih magov načrtujejo uničenje boginje Ekvorne, ki jim želi preprečiti dokončno prevlado na svetu. K sreči pa se Povodni mož spreobrne in skupaj porazita številno vojsko temnih sil.

V drugem delu romana Rok in Tina spoznata kdo je skrivnostna prijateljica Ivane Kobilca, ki jo spremlja na potovanju v Sarajevo, in nato preko Dalmacije do Bosanskega Grahova, kjer se odvije odločilna bitka med temnimi silami Črne kraljice in svetlimi silami Ekvorne.

Na koncu romana Rok in Tina izvesta, da bosta postala učenca na mednarodni akademiji belih čarovnikov, ki ima sedež v Sloveniji. Rok je nemalo presenečen, ko sliši, da bo v tej šoli belih magov predaval tudi njegov oče Amadej. 

»Vsa dogajanja v romanu se odvijajo v hipotetičnih vzporednih vesoljih, ki so kopije našega vesolja, zato so iz stališča našega vesolja čista domišljija. V zgodbah nastopajo tudi kopije realnih sedaj živečih ali pokojnih oseb iz našega vesolja.

Potrudila sva se, da do njihovih osebnosti nisva žaljiva. Osebnost Ivane Kobilca sva opisala tako kot se je dalo razbrati iz literature, vendar sva iz kasnejših pogovorov z njeno sorodnico izvedela, da je bila realna Ivana Kobilica bolj umirjena in zadržana kot sva jo predstavila v romanu. Verjameva v dobro v vsakem človeku in to dobro slej kot prej zmaga v evolutivnem procesu zgodovine.« Dušan Enova in Vanja Osterc

V Narodni galeriji so lansko leto poleti odprli pregledno razstavo slikarskih del naše največje slikarke Ivane Kobilca. Do sedaj Ivana Kobilca še ni dobila svojega mesta v kakšnem romanu, Dušan in Vanja pa sta ji namenila eno od glavnih vlog.

Dušan Enova je klinični psiholog, fizioterapevt in predsednik Društva za pomoč z umetnostjo Lotisa. Izdane ima tri knjige, od tega slikanico za otroke Ekvorna – koliščarsko pravljico v središču katere ni razigran otrok, ki s svojo domišljijo ustvarja pravljično dogajanje, ampak mitske sile,usode in bogovi, ki vladajo vsemu, kar je na tem svetu minljivega. 


Ekvorno, boginjo Ljubljane in Barja, doživlja kot arhetip pravičnega sožitja med ljudmi, ki leži pozabljen v našem kolektivnem nezavednem, in ga želi zopet obuditi v našo zavest. 

Projekt postavitve kipa boginji Ekvorni v Ljubljani 

V kontekstu projekta »Ljubljana zelena prestolnica Evrope 2016« je Dušan Enova spomladi leta 2015 predlagal Mestni občini Ljubljana, da bi lahko obeležili to prestolno funkcijo Ljubljane tudi z izdelavo kipa boginji Ljubljane in Barja, koliščarski boginji Ekvorni (Ekorna, Equrna), ki se je ohranila v spominu naroda še v času Emone in so jo tedaj imenovali Aequorna.

Glede izvora in pomena imena Aequorna si arheologi in etimologi niso edini, vendar najverjetneje pomeni vodna gladina, kar lahko nakazuje na gladino barjanskega jezera v času koliščarjev in kasneje na gladino reke Nauportis (Ljubljanice). 

Simbolika vodne gladine oziroma ravne površine lahko v prenesenem pomenu označuje tudi prostor, kjer se ljudje počutijo izenačene, kjer vsa odstopanja, vse razlike v smislu višji/nižji, bogatejši/revnejši izgubijo pomen. 

Tako nekako so prisotnost boginje Ekvorne v svojem življenju verjetno doživljali prebivalci Emone in bližnjega Nauporta (Vrhnike). Tako Dušan Enova utemeljuje spoznanja na podlagi arheoloških raziskav, ki jih je povzela prof. dr. Marjeta Šašel Kos in opisala funkcije Ekvorne. 

V pripetih spletnih povezavah si  lahko preberete njen članek v celoti o »Boginji Ekorni v Emoni«. 
http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-YLHOARW0 http://hdl.handle.net/11686/14432 

Poudarki iz članka prof. dr. Marjete Šašel Kos:

- kult Boginje Ekorne  je bil zelo globoko zakoreninjen na prostoru Emone, rimski priseljenci so jo prevzeli, postala je za Emono značilno božanstvo – lokalna boginja

- ni bila grško-rimska boginja, je boginja staroselcev;

- bila je zelo polivalentna boginja, imela je kompleksno vlogo v življenju ljudi, bdela je nad življenjem in smrtjo ljudi;

- bila je zelo priljubljena, častili so jo vsi družbeni sloji;

- njej so vklesali posvetilo v imenu cele vaške skupnosti v bližnjem Navportu (Vrhnika).  

Dušan Enova je pobudnik, da bi kip Ekvorne predstavili kot »umetniško upodobitev Ekvorne, boginje antične Ljubljane in Barja«. 

Prave upodobitve Ekvorne nihče ne pozna, saj do sedaj še niso bili najdeni njeni kipi ali kipci. Vse, kar je ostalo od spomina nanjo, so napisi na kamnih iz Emone in Navporta.

Poleg tega je po tej boginji dobila ime najstarejša zasebna galerija v Ljubljani, galerija Equrna. 

Pred časom je Dušan Enova ugotovil, da jo je v simbolnem pomenu naslikala priznana slovenska slikarka Ivana Kobilca in je imenovala sliko "Slovenija se klanja Ljubljani". 

Ta slika že več kot sto let visi na zidu sejne sobe ljubljanskega Magistrata in ima gotovo zelo močan simboličen pomen in je v dobrem smislu vplivala na kolektivno nezavedno ljubljanskih meščanov in meščank. 

Sliko, kot tudi motiv slike, je naročil ljubljanski župan Hribar, ki je želel z njo poudariti osrednji pomen mesta Ljubljane v Sloveniji, ki takrat še ni obstajala kot samostojna državna tvorba, je pa za to obstajalo hrepenenje slovenskega naroda, ki se je navzven izrazilo v programu Zedinjena Slovenija leta 1848 in tlelo v srcu naroda vse do dokončne realizacije samostojnosti in neodvisnosti leta 1991. 

S širokopotezno obnovo popotresne Ljubljane je Hribar želel postaviti mesto ob bok drugim evropskim prestolnicam, kar mu je na nek način tudi uspelo, saj so arhitekturni dosežki iz časa njegovega dolgoletnega županovanja še danes glavni arhitekturni simboli Ljubljane. 

Personifikacijo Ljubljane lahko tako dojemamo tudi kot božansko bitje, ki živi v zavesti naroda, še zlasti pa deluje v njegovem nezavednem kot povezovalec in centralna sila teženj po združitvi vseh slovenskih pokrajin v eno državno tvorbo. 

Slika je nastala v letih 1902–1903 in tedaj še ni bilo znanstvenih razprav o Ekvorni, saj je za njo vedel le zelo ozek krog arheologov. 

Malo je verjetno, da bi zanjo vedel Ivan Hribar, še manj pa Ivana Kobilca. Vendar kljub temu je slikarka Kobilca zelo tankočutno dojela bistvo atributov Ekvorne kot boginje Ljubljane s tem, ko jo je posadila na prestol. Pozicija obeh njenih rok je zelo simbolna: z levo roko se dotika svojega srca, z desno (aktivnostna, jang) pa sega proti ljudem, v smislu pomoči ljudem. 

Čas je za razkritje delovanja duhovne matrice našega slovenskega prostora, ki spodbuja k razvoju vrlin sočutja, medsebojnega razumevanja, enakopravnega sožitja med ljudmi, dojemanja enakosti med ljudmi, spoštovanja človekovih pravic, medsebojne vzajemne pomoči, altruizma, spoštovanja pravic do življenja tudi drugih bitij na Zemlji, spoštovanja do čuvanja okolja, ohranjanja okolja čistega za primerno življenje vseh bitij ter ozaveščanje o smislu življenja – to je nenehna osebna rast in razvijanje svoje duhovnosti. 

Vse našteto (verjetno bi bilo treba še kaj dodati) pooseblja arhetip Matere, Gaje. Ta arhetip se pojavlja v vseh obdobjih zgodovine človeštva. V Ljubljanskem prostoru se pojavlja v obliki boginje Ekvorne. V dobi koliščarstva so jo upodabljali kot ptičjo boginjo, v dobi Emone je bila Aequorna, v 19. stoletju so ji postavili kip Emone, v začetku 20. stoletja je bila upodobljena na sliki Ivane Kobilca kot boginja Ljubljane. 

Krščanstvo na Slovenskem je energijo arhetipa boginje Matere manifestiralo v obliki Marije, matere božjega sina. Slednja je dobila v našem okolju izredno močno energijo na psihološkem področju, predvsem kraljuje v čustvenem svetu precejšnjega dela prebivalstva Slovenije.

Vendar, ali je Mati Marija dovolj, da se energije porazdelijo in stimulirajo medsebojno sožitje ljudi? Slednje je mogoče zgolj s simbolom, ki ni religiozno in politično obremenjen. To bi lahko bila Ekvorna kot Mati iz davnine, h kateri se lahko vsi obrnemo po pomoč, ko nam zmanjkuje psihične energije. 

Se sprašujete, kako je to mogoče narediti brez religiozne konotacije? 

Arhetipi delujejo znotraj naše psihološke realnosti, zunanji simboli pa so samo katalizator za kopičenje in usmerjanje psihične energije. 

Poleg tega obstaja tudi duhovna realnost krajine, arhetipski svet, ki je imel svoje življenje še preden se je manifestiral prvi človek na zemlji. 

Na tem nivoju prostor sooblikuje s človekom kolektivno nezavedno višjega reda, iz katerega črpajo energijo arhetipske oblike na miselno-čustveni ravni kolektivno nezavednega v človeku.

Že obstajajo simboli v obliki kipov, do katerih imamo čustvene, toda ne religiozne konotacije doživljanja, pa vseeno močno delujejo na našo osebnostno-motivacijsko sfero. 

Na primer kipi noseče ženske. Vse, kar nas spominja na rojstvo, varnost in ljubezen. Takšen bi moral biti kip naše pramatere, ki ni bila Slovanka, pa je vseeno naša mati. Živela je na tem prostoru in je ustvarjala nova življenja. Skupaj s prostorom je soustvarjala oblike življenja. 

Takšen bi moral biti kip Ekvorne, pa ni nujno, da je to kip noseče ženske. In ni Ekvorna samo boginja Emone, zato ji ne moremo postaviti kipa z imenom »Kip boginje Emone«, kot so to naredili meščani Ljubljane v 19. stoletju. Tudi ne more biti boginja Ljubljane, ne more biti ptičja boginja, temveč preprosto samo Ekvorna, saj njeno ime izhaja iz latinske besede aequor, kar pomeni gladina vode, ki je po vsem svetu enaka (razen pod vplivom Lune) in simbolizira enakost, enakovrednost, kar je predpogoj uspešnega sodelovanja. In sožitja.

Ali bo kip resnično pospeševal pozitivne procese v narodu v smislu večjega medsebojnega razumevanja, preseganja razlik in sožitja? 

Vsekakor bo, vendar šele z novimi generacijami naših otrok, saj so le-ti bolj dojemljivi za novosti in imajo vase vgrajeno pozitivno pričakovanje prihodnosti, so polni radosti življenja. Skratka, so najbolj pristni otroci naše velike Matere, boginje tega prostora.

Prav iz tega vidika je najbolj primerno, da bo kip Ekvorne odražal energijo mladosti, pozitivne naravnanosti v prihodnost, optimizem za nove rodove Slovencev. Komisija za obeležja in spomenike v okviru Mestne Občine Ljubljana je prisluhnila idejam Dušana Enove in izbrala kip nadarjenega kiparja Frančiška Smerduja, ki ga je sam poimenoval Pomlad, ali Ležeča z vencem, in ga je ustvaril že leta 1975.

Z izredno prefinjenim občutkom za povezavo med umetnostjo in naravo je ustvaril štiri kipe, štiri sestre, ki predstavljajo štiri letne čase. S tem se je približal prvobitnosti čutenja človeka v pradavnini, ki je njemu nerazložljive sile v naravi častil po božje.

Omenjeni kip bo MOL postavil letos jeseni na obrežje Ljubljanice in s tem počastil spomin na našo pozabljeno kulturno dediščino, na pozabljeno boginjo Ekvorno. Tako bo  ta čudovito lepa skulptura po novem dobila ime Ekvorna, umetniška upodobitev boginje antične Ljubljane in Barja. Fotografijo mavčnega odlitka tega kipa, ki ga hranijo v Narodni galeriji v Ljubljani, smo natisnili na platnici romana Ekvorna in Ivana.
Prikaži celoten opis
Napišite vaše lastno mnenje
Komentirajo lahko samo registrirani uporabniki. Prosimo, da se prijavite, oziroma se registrirate
Slava Yurthev Copyright