Kino Lika

˝Pljune kri z jezika. To je konec, pomisli, to je jebeni konec. Zagrgra, stisne ga v grlu. Srce mu poskoči in potuhnjeno bije dalje. Kot bi imel v prsih veliko prestrašeno ptico, z dvema žiletkama namesto belih razprostrtih kril. Stegne prste proti harmoniki. Z eno roko nezbrano raztegne meh, z drugo pritisne najbližjo tipko. Harmonika v grobu zveni sočutno. Glišo zajoče. Naenkrat pomisli na spoved. Ne ve, kje naj začne.˝Damir Karakaš (1967) je po mnogočem edinstven v sodobni hrvaški književnosti, kjer ima že malone kultni status. Počasi prodira še dlje v svet, kjer pa, kot po kakem čudežu, v prevajanju njegovih del prednjačijo Arabci … Kakor koli že, zanimiva usoda nekoga, ki je začel kot popoln avtsajder in tiskal svoje prve knjige v samozaložbi, izoliran od književnih krogov. To je v nekaterih primerih lahko prednost; iz Karakaševega pisanja se lepo vidi, da ni šolsko naučen pisatelj in rutiniran meščan, pač pa samosvoja pojava iz eksperimentalnega življenja, ki se spreminja v nepredvidljivo literaturo. Neobičajni svet njegovih zgodb se razteza od zaplankane, zavrte, ruralne in hribovske Like – kjer se je Karakaš rodil v malem selu brez trgovine – pa vse do temnih stanovanj, v katerih živijo njegovi »mestni kmetavzi«, tujci v urbanem okolju, najnižja vrsta na šahovnici mestnih subkultur.