Primerljivi hektarji

Priča namreč o resničnih začetkih dela na zastareli kmetiji brez elektrike in brez orodja, ki jo je avtorica prevzela leta 2015, ne da bi mogla zares vedeti, v kaj se spušča. 

Če jo je babica že takoj na začetku sicer poskušala opomniti, da je treba na kmetiji predvsem delati, nič ne bi moglo napovedati vseh težav in preizkušenj, s katerimi se je Nataša Kramberger morala soočiti v naslednjih osmih letih: izmenične poplave in suše, toča, uničevanje okoliške zemlje z monokulturnim kmetijstvom in živinorejo izven proporcev. 

Primerljivi hektarji v iskreni pripovedi, na trenutke nežni, na trenutke bojeviti, pričajo o nujnosti dialoga z naravo, ki redko najde mesto v literaturi. 

Tej pripovedi o dvojnem življenju med mestom in deželo moramo vsi prisluhniti. Še posebej v času podnebne krize, ko se ekološko kmetovanje zdi obenem nemogoče absolutno nujno.

Medtem ko se mladi v iskanju boljših priložnosti izseljujejo, se pripovedovalka Primerljivih hektarjev – tudi sama pisateljica – po več desetletjih bivanja v tujini vrača domov. 

Na vrat na nos se je odločila sprejeti priložnost in postati mlada prevzemnica kmetije, ki jo namerava rešiti po starih metodah. Razpeta med navidez svetovljansko velemesto in navidez zaplankano podeželje začenja odkrivati, kako se oba svetova prepletata, in spoznavati zgrešenost svojih predstav. 

Ko si v mestu prizadeva za ohranitev dreves, jo označijo za provincialno, na vasi pa znanci iz mladosti njenega namena, da bo postala kmetica, ne jemljejo resno. Celo njena babica dvomi, da je za to sploh sposobna. In kot da to še ni dovolj, se mora namesto s starimi sortami jabolk ukvarjati z raznimi nadlogami od birokracije do nakupa mehanizacije. 

Toda njena prava zgodba ima še globlje korenine, ki v tej poetični pripovedi segajo do družinskih skrivnosti več generacij in sedanjost neločljivo povezujejo s preteklostjo.