Zgodbe na dušek

Kratke Zgodbe na dušek Lili Potpara so skice, male zgodbe, orisane z nekaj hitrimi potezami, krokiji iz življenja njenih srednjeletnih žensk (redkeje moških), ki jih zalotimo v trenutku, ko se jim še enkrat razodene nezadostnost njihovega življenja; pri drobnih opravilih, pri rutinskem delovnem dnevu, pa tudi na poti ali na počitnicah, namreč še enkrat in tokrat še bolj zares spoznajo svojo osamljenost, izločenost, nepripadnost, včasih problematizirajo tudi na novo nastalo etnično dilemo in z njo povezano brezdomovinskost.Predvsem jim je sumljivo vse kolektivno, množica je v tej prozi nekaj, kar jemlje in utaplja vse vzvišeno in plemenito, v njej veljajo drugačni, bolj surovi in površinski odnosi kot med dvema, največkrat med partnerjema, spodletelima ali pa že rahlo bivšima, pa po inerciji še vedno skupaj; zdi se, da vse zgodbe preveva isti sentiment, to je rahla otožnost ali melanholija, ki se nostalgično in (večinoma) brez upa ponovnega začetka spominja bivše celotnosti odnosa, skladnosti in nekonfliktnosti tistega prej, tudi političnega, sreče ob spoznavanju in zaljubljenosti, ki je potem, ob gospodinjski in delovni rutini izgubil svojo živost, partnerja sta nezainteresirana, njuna strast ubita in pokrita z debelo plastjo vsega tistega, kar je bilo izrečeno in storjeno ob neprimernih trenutkih. Ali pa še raje; kar ni bilo izrečeno in zdaj tišči vse skupaj k tlom, v stanje nizke intenzivnosti, ki onemogoča končni razplet, konflikt, razhod. Razen tistih zgodb, ki govorijo o dokončni izgubi bližnjega, o smrti, se vse zgodijo tako rekoč napol, v njih ni velikih preobratov, tudi kadar so, smo jim priče z distance, ki jih blaži in jim ne jmlje neposredno prizadetost; tako gre tipično za majhne zgodbe, včasih, redko malo sentimentalne, o peripetijah slehernikov, ki obsedijo in ne dorečejo, vsaj zdaj ne več, svojih odnosov, ki bi tudi tedaj, če bi vzeli usodo v svoje roke, slej ko prej pristali v sistem, ki jih zahteva življenja po vedno hitrejših spremembah mori in blago melanholično iščejo izgubljeno celovitost.Matej Bogataj