Kratka zgodovina nemške književnosti

Knjiga je napisana v duhovitem esejističnem slogu, poleg tega – v nasprotju z marsikdaj suhoparnim akademskim žargonom, podprtim s pretiranim znanstvenim aparatom – ne premore ene same opombe, navedbe citata ali bibliografske enote. Celotno zgodovino nemške književnosti strne v nekaj kratkih poglavij. Za edini obdobji razcveta tako razglasi desetletja 1770–1830 in 1900–1950. Kmalu po izidu je knjiga sprožila plaz polemik: Schlaffer se namreč svojega predmeta ne loteva prav nič germanistično, obenem pa dekonstruira kanonizirana mnenja o dosežkih nemške književnosti. Do nje je kritičen, a nikakor ne ravnodušen. Tudi to je eden izmed razlogov, da se njegova knjiga bere napeto kot roman.

Heinz Schlaffer (1939) je nemški literarni zgodovinar in publicist, dolgoletni profesor literarne vede na univerzi v Stuttgartu, avtor številnih knjig, kot so recimo Lirika v realizmu (1966), socialnozgodovinska študija Meščan kot junak (1973), razprava o 2. delu Fausta kot alegoriji 19. stoletja (Faust: drugi del, 1989), študija o nastanku estetske zavesti in filološkega spoznanja Poezija in vednost (1990, razširjena izdaja 2005), razprava o Nietzschejevem slogu Neobrzdana beseda (2007) ter o ciljih in sredstvih lirike Pogovori duhov (2012). Redno objavlja tudi literarne eseje in kritike. Berlinska akademija umetnosti mu je leta 2008 podelila nagrado Heinricha Manna za esejistiko, Nemška akademija za jezik in književnost pa leta 2012 nagrado Johanna Heinricha Mercka. V slovenščino ni bila doslej prevedena še nobena njegova knjiga.