Pod krinko

Med prvo svetovno vojno je bil pripadnik 17. pehotnega polka avstro-ogrske vojske in Maistrov borec. Po vojni je kot stotnik vstopil v vojsko Kraljevine SHS. Šolal se je na vojaški akademiji v Beogradu, nadaljeval pa v Parizu, kjer na École supérieure de guerre študiral skupaj s Charlesom de Gaullom in Dražem Mihailovićem. Ob profesuri na beograjski vojaški akademiji je napredoval tudi kot častnik in leta 1937 je s činom polkovnika odšel v Berlin kot vojaški ataše Kraljevine Jugoslavije.

Pripoved Pod krinko se začne v letu 1938, ko je bil Vauhnik priča pripravam nacističnega imperija za pokoritev Evrope. Od blizu je spremljal prve vzgibe vojne, napad na Poljsko, vdor v Skandinavijo, razbitje Maginotove črte in priprave na zavzetje Velike Britanije. Imel je izjemen dar za analitično mišljenje, znal je pravilno logično povezovati na videz nepovezana opažanja in sklepati na verjeten nadaljnji potek vojnega dogajanja. Tako je pravilno napovedal potek okupacije Poljske, razvoj nemških ofenzivnih front po Balkanu in v Severni Afriki, pravočasno je izvedel tudi za načrt napada na Jugoslavijo.
Ko je do tega prišlo, je gestapo v Berlinu polkovnika Vauhnika aretiral. Iz Himmlerjevega zapora so ga izpustili, potem ko so od njega izsilili privolitev v to, da bo na Hrvaškem sodeloval pri inštaliranju ustaške vojske po nemškem zgledu – a je Vauhnik še pred koncem leta 1941 izginil iz Zagreba, ›poniknil‹ v Ljubljani in tako raje postal begunec. Kot na videz nedotakljiv meščan s hrvaškim potnim listom, domnevnimi zvezami v visokih krogih berlinskega gestapa in dobrimi odnosi z italijanskimi okupacijskimi oblastmi je kot odločen domoljub dejansko na različne načine sodeloval pri povezovanju slovenskih odporniških skupin. Ker je bil dobro podkovan v obveščevalni dejavnosti še iz časa svoje aktivne službe, je sodeloval tudi pri spletanju osupljive vohunsko-obveščevalne mreže, ki je občutljive informacije od Berlina do Soluna in od Milana do Beograda zbirala, analizirala in pošiljala zaveznikom na zahod.
Obveščevalna mreža je bila v prvi polovici leta 1944 z razbitjem zagrebške podružnice odkrita in Vauhnik se je gestapu zadnji trenutek izmuznil v Trst, od koder je prek posrednikov prebegnil v nevtralno Švico. Tam je tudi spisal svoje vojne spomine (v nemščini), dočakal konec druge svetovne vojne, pozneje pa živel v Argentini, kjer je leta 1955 tudi umrl. Te spomine je njegov brat prevedel v slovenščino, skrajšani in v emigrantski redakciji pa so izšli deset let po Vauhnikovi smrti v Buenos Airesu.

Delo sestavljata dve knjigi: 1. Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti. Tri leta vojaški ataše v Berlinu in 2. Med izdajalci, vohuni in junaki. Zgodba o tajni obveščevalni organizaciji (1941–1944).