Pokliči me po svojem imenu

Poletje. Morje. Sonce. Sladoled. Sprehodi. Kolesarjenje. Ponočevanje. In seveda poletne ljubezni.

To je ena plat romana Pokliči me po svojem imenu. Vsak, kdor je doživel poletno ljubezen, pa ve: čeprav je »sezonska«, čeprav je kot ukradena iz fantazije, čeprav gre predvsem za zaljubljenost, saj ta ne utegne prerasti v ljubezen, je vendarle tako posebna, da se nam za vedno vtisne v srce. Še po desetletjih bo spomin nanjo sladko zabolel, zacvrčal s pesmijo škržatov, zadišal po borovcih in soli …
Toda v zgodbi je še veliko več. V njej so glasba, poezija, filozofija. Ljudje, ki so se naučili živeti brez tistega, kar jim tako boleče manjka – ali pa si vsaj lažejo o tem. Tisti, ki so ljubili in bili ljubljeni – ali pa so preprosto ljubili življenje – ali svoje neutešene klice skušali tolažiti s tem, s čimer jih pač ljudje tolažimo: s potomstvom ali s samoto, s spominjanjem ali s pozabo. Elio bi dejal, da s komo. In Oliver, da z vzporednim življenjem.

Motiv prepovedane ljubezni je tokrat podan skozi moške oz. fantovske oči. Te se napajajo z vsakim delčkom telesa oboževanega, z vsakim njegovim gibom, pogledom, nasmehom. Neznosna privlačnost, neznosna lahkotnost poletja, neznosno poželenje se spletejo v divje fantazije, ki pa so posejane z dvomi. Dvomi, ki presegajo tiste običajne: sem mu tudi jaz všeč? Ki se začnejo pri: je tudi on tak? In ki se iztečejo v dvom vseh dvomov: sem sploh jaz »tak«? V še ne polnoletnem Eliu vrejo vprašanja, razdvojenost, sanjarije. Čeprav je kot sin profesorja zelo razgledan in tudi glasbeno nadarjen, mu manjkajo izkušnje, ki jih sam označi kot najpomembnejše; tiste, ki nas naučijo, kdo smo, kaj smo, kje je naše mesto v tem svetu. In v odnosu, ki se tke med sinom bogate italijanske družine in mladim ameriškim univerzitetnim profesorjem, ki je bil k njim povabljen na brezplačne poletne »delovne počitnice«, se bo skozi smeh in solze, srečo in žalost, združitev in samoto naučil vsega tega in še več.