Prebiranje Lolite v Teheranu TV

Azar Nafisi izhaja iz vplivne teheranske intelektualne, po merilih vladajoče islamske teokracije celo ateistične družine. Tako kot oče, teheranski župan, je tudi Azar Nafisi pozdravljala padec starega, pokvarjenega režima šaha Pahlavija, nikakor pa se ni sprijaznila s srednjeveškim verskim fanatizmom islamske duhovščine. Vseeno se je vse do leta 1995 še nekako obdržala na teheranski univerzi kot profesorica primerjalne književnosti. Ko so jo dokončno odpustili, je izbrala sedem svojih najboljših študentk, ki so jo nato dve leti vsak teden skrivaj obiskovale na domu in z njo razpravljale o velikih naslovih in temah zahodne literature. Prihajale so, 'odložile nadležne tančice in halje ter vzbrstele v živih barvah' zahodnjaške, dekadentne, prepovedane literature: Nabokova, Fitzgeralda, Austenove ... Sprva sramežljive in prestrašene so osebnostno in skupinsko rasle v razpravah o družbeni, kulturni in politični realnosti življenja ženske pod islamskimi zakoni in strogim očesom 'moralne garde', o realnosti vsakodnevnih ponižanj, o ljubezni, zakonu, žviljenju nasploh v Iranu ajatole Homeinija. Nafisijeva ponuja bralcu še danes zelo redek, enkraten vpogled v islamsko družbo in postrevolucionarni Iran. 

Spomini Nafisijeve na domači Teheran (danes, po pobegu iz Irana, predava književnost na Univerzi v Oklahomi) se prepletajo z zgodbami žensk iz slovitih del Nabokova, Fitzgeralda, Austenove in drugih - žensk, ki so kljub družbenim predsodkom in omejitvam uspele ohraniti in poudariti svojo neodvisnost in avtonomnost. Velika literarna dela so jih navdahnila, da so se na svoj način, včasih skromno, drugič na ves glas uprle avtoritarni, nasilni, moško šovinistični družbi verskih fanatikov: "Tu, v tej dnevni sobi, smo odkrile, da živimo, da dihamo; četudi je družba še tako represivna, četudi smo še tako ponižane in prestrašene, smo, podobno kot Lolita, ušle in si ustvarile svoj majhen otoček svobode," piše Azar Nafisi. Skratka literatura jim je pomagala preživeti ...