Robovi

Človekova eksistenca je hipna, dolga komaj kak trenutek. Določa ga naključje, ki vedno znova opozarja, da bi vse lahko bilo tudi drugače in da se življenje nikoli zares ne sestavi v zgodbo kakršnekoli celote. A narobe bilo bilo, če bi ta način bivanja – pravzaprav edini način bivanja – povezali zgolj z raz(o)čaranjem in dvomom.

Kajti ko Semoličev govorec pravi, da nima odgovorov, je to že neke vrste odgovor, ki bivanje odpira
za zrelo in spokojno sprejemanje različnih resničnosti. Te se druga druge sicer nikoli ne bodo mogle zares dotakniti, toda spoznanje, da nas na vsakem koraku obdaja obilica resničnosti, je lahko tudi tolažilno. Poezija Petra Semoliča je nevsiljiva, mehka in pozorna na detajle, a v načinu, kako odkriva in sopostavlja različne (tuje) resničnosti, tudi bogata z ironijo. Svetu, v katerem ni nič več naravno, se zato zoperstavi s svojo lastno razgaljeno človeškostjo, ki jo čedalje bolj zaznamujejo staranje, ranljivost in osamljenost. To je človeškost, ki je preveč resnična, in resničnost, ki je preveč človeška.