Skrivna dirka

Knjiga Tylerja Hamiltona je novembra 2012 dobila prestižno britansko nagrado za najboljšo športno knjigo leta, Willam Hill Sports Book. Ironično, leta 2000 je to isto nagrado, toda za povsem drugačno knjigo, dobil tudi glavni junak Hamiltonove pretresljive izpovedi o dopingu, Lance Armstrong, za avtobiografsko It's Not About the Bike. 

Vendar pa Skrivna dirka ni zgolj pripoved o sedmih zaporednih prigoljufanih zmagah padle kolesarske legende na Dirkah po Franciji. Hamilton najprej obračuna s seboj, z lastno potjo v ta skrivni svet skrivanja, laži, umazanih iger, visokih stav in globokih padcev. Povsem brez dlake na jeziku govori o celotni piramidi ustanov in posameznikov, ki obvladujejo in vodijo ta skrivni svet, od mednarodnega kolesarskega združenja UCI navzdol do samih kolesarjev. Opozarja na popoln razkroj moralno-etičnih vrednot v vrhunskem športu, ne le v kolesarstvu, kar nekajkrat prst uperi tudi v druge športe, v katerih se pretakajo velikanske vsote denarja. 

To torej ni zgolj knjiga o Lanceu Armstrongu. Bolj kot to je pripoved o kulturi zmagovanja za vsako ceno, ki je okužila celoten vrhunski šport, včasih pa se zazdi, da nezadržno prodira tudi v vedno bolj tekmovalen množični »rekreativni« šport. 

Minilo je kakšnih petnajst ali dvajset minut, da je bila vrečka polna do oznake 500 mililitrov. Potem sta me odklopila, iglo izvlekla, nastavila vato in vsega je bilo konec. Vrečko sta zaprla, prilepila etiketo z imenom, jo pospravila v modro hladilno torbo. Pepe in del Moral sta odšla iz sobe. Nista povedala, kam odhajata, predstavljal pa sem si, da v kliniko v Valenciji, kjer bo kri v hladilniku shranjena naslednje tri tedne, do takrat, ko jo bomo potrebovali med dirko po Franciji. Potem smo šli s kolesi na vožnjo vzdolž obale. Kljub popoldanski vročini smo nosili majice z dolgimi rokavi, da bi prikrili obliže na rokah. Vozili smo počasi, vseeno pa smo bili ves čas nenavadno zadihani in omotični. Prišli smo do vzpona – zares majhne vzpetine na severni stani mesta Cullera. Ko smo se vzpenjali, sem se počutil vedno slabše. Vsi smo začeli loviti sapo in prav patetično počasi smo pritiskali na pedala. Le nekaj dni prej sem bi v vrhunski formi in sem na Ventouxu premagal najboljše profesionalce na svetu. Zdaj pa sem se zadnjimi močmi vlekel na tisti hribček. Smejali smo se in to je bilo tudi vse, česar smo bili še sposobni. Spravljalo me je ob živce, hkrati pa globoko pretreslo: moja resnična moč sploh ni v mišicah, pač pa v krvi. In ta kri je zdaj spravljena v tisti vrečki.