Tudi drevo ima svoje srce

Zasneženi vrhovi gora so blesteli v belo modri barvi kot mogočne svetinje, ki že tisočletja dvigajo svoje roke proti nebu. S turkiznega neba je sonce pošiljalo na zemljo zlate žarke, odsevajoče v zaplatah snega, ki je ostal samo še v osojnih kotanjah. V dolini se je vijugala Soča, kot zeleno modra kača, ki si med livadami in skalami utira pot v neznano. V vasici Kamno blizu Kobarida je stala majhna kmetija s hišico, ki ji kolesje časa ni prizaneslo. Dež, veter in sneg so leto za letom neusmiljeno bičali Kajžerjevo kočo in razjedali omet s kamnitega skeleta. Velika stara jablana pred njo se je z ozelenelimi popki prebujala iz zimskega spanja in pognala življenjski sok po grčavem deblu. Njene utrujene veje so rodile sadove že tretji generaciji Kajžarjevih.