Umetnost nošenja dežnega plašča

Katalonski pisatelj Sergi Pàmies (1960) od svoje prve zbirke kratke proze v zgodbah izhaja iz lastnih izkušenj oziroma iz svoje interpretacije doživljanja sebe v odnosu z drugimi in do drugih.

Ta interpretacija je seveda literarizirana, zaznamuje jo realistični jezikovni slog, v katerem je opazen vpliv filmskega načina pripovedovanja ali pa celo reklamne gradnje zgodbe.

Kritiki njegovo pisanje opisujejo kot prožno, neobremenjeno, domiselno urbano literaturo, sam pa predvsem poudarja, da pri pisanju lovi ravnovesje med pretirano čustvenostjo in secirajočo hladnostjo.

Sergi Pàmies pravi, da vedno ustvarja iz realnosti, domišljije in spomina, vendar jih kombinira v različnih razmerjih.

Zbirka kratke proze Umetnost nošenja dežnega plašča tako deluje kot koncentrat spominov, občutij in užitka ob pripovedovanju.

Kdor misli, da je dežni plašč zgolj izraz revolucionarne karizme ali pa boemskega romanticizma, se moti. Nešteto podob je, ki dokazujejo absolutno transverzalnost, in to od najbolj občudovanja vrednega in predanega humanizma ter vse do genocidnega totalitarizma. Od navdihujočega disidentstva in ustvarjalnosti do megalomanskega in zavržnega nasilja.