MIKLAVŽ, BOŽIČEK IN DEDEK MRAZ

MIKLAVŽ, BOŽIČEK IN DEDEK MRAZ

Zgodba o treh dobrih možeh, malo drugače.

V času zimskega solsticija so stare kulture praznovale rojstvo božanstev: Krishne, Horusa,
Indre, Bude, Freje, Frigge, Izide, Ozirisa, Atisa, Kibele, Adonisa, Astarta, Svaroga, Mitre
itd... Praznovanja so potekala v čast zmage svetlobe nad temo, dobrega nad zlim, življenja
nad smrtjo. Pred krščanstvom so v času zimskega solsticija na Slovenskem praznovali
ponovno rojstvo Sonca. Staroverci so praznovali rojstvo Svarogovega in Vidinega sina
Svarožiča s kurjenjem kresov. V najdaljših nočeh leta, ko je moč Svarožiča najmanjša, so mu
tako pomagali z ognjem kresov in t.i. čokov. Poleg tega so pogani 25. decembra praznovali
rojstni dan boga Mitra. Te poganske praznike so pričeli »pokristjanjevati« leta 350 n. št., ko je
papež Julij I. razglasil 25. december za Jezusov rojstni dan. Obhajanje Jezusovega rojstva je
postopoma izpodrinilo vse druge obrede ob solsticiju.



Natančen datum Jezusovega rojstva ni znan, zagotovo pa to ni 25. decembra. V Evangeliju
po Luku je zapisano, da so ob Jezusovem rojstvu »pastirji bivali na prostem« in čuvali svoje
črede (Luka 2:8-11). Betlehem je v zimskem vremenu izpostavljen mrzlemu dežju in snegu,
zato so pastirji črede spravili pod streho in niso »bivali na prostem«. Poleg tega sta Jožef in
Marija odšla v Betlehem zaradi popisa prebivalstva, ki ga je odredil cesar Avgust (Luka 2:-7).
Malo verjetno je, da bi cesar ukazal ljudem, ki so sovražili rimsko oblast, da naj v
najhladnejšem času zime odidejo v svoj rojstni kraj.



Praznovanje Božiča v času, ko potrošništvo postaja vodilna ideologija, je za večino ljudi
predvsem čas obdarovanja. Božiček je postal novodobna mitološka osebnost, ki smo jo
prevzeli iz Amerike. Angleško ime za Božička ‘Santa Claus’ izhaja iz nizozemske besede
‘Sinter Klaas’ ali Sveti Miklavž. Z nizozemskimi priseljenci se je v 18. stoletju praznovanje
preneslo v New Amsterdam kot se je takrat imenoval New York. Obisk Miklavža so
praznovali na večer 5. decembra. Ko so kolonijo prevzeli Angleži, je bilo praznovanje že
precej zakoreninjeno in tudi angleški otroci so želeli svojega ‘Sinter Klaasa’, ki bi jim prinašal
darila. Ker pa angleški protestanti niso praznovali dnevov svetnikov, je bil obisk Sinter Klaasa
prestavljen na božični večer. K popularizaciji in razširitvi Božička po vsem svetu pa je po
letu 1930 veliko prispevala Coca Cola z reklamo, na kateri je bil upodobljen Božiček.



Pa vendar je na lik Božička vplivalo tudi poganstvo in celo šamanizem. Podobno kot Božiček
se je v zlati kočiji ali saneh z vpreženimi konji ali severnimi jeleni vozil tudi skandinavski bog
Odin in prinašal ljudem darila. Tudi Odin je v hišo vstopal skozi luknjo za dim, kasneje pa
skozi dimnik. Po legendi, ki jo je opisal Jacob Grimm v svoji pravljici Divji lov na predvečer
germanskega praznika Yule v času zimskega solsticija vrhovni bog Wotan, bog modrosti,
gospodar življenja in smrti, galopira po nebu in preganja potnike, ki v tem času potujejo čez
njegovo ozemlje. Morda je tu zakoreninjena tradicija božiča kot družinskega praznika, ko
naj bi bila družina doma.



Na arktičnih področjih se v času zimskega solsticija po t.i. svetovnem drevesu (axis mundi) na
Zemljo spušča šaman in ljudi obdaruje ali kaznuje. Tudi šaman vstopa v bivališča skozi
dimnik ali pri nomadskih ljudstvih skozi odprtino v jurtah in ailih.


Pogosto je prepričanje, da je sta rdeča in bela barva Božičkovih oblačil povzeti po mušnici, ki
jo nekateri šamani uživajo z namenom doseči trans ali spremenjeno stanje zavesti, v katerem
lahko doživljajo t.i. šamansko potovanje. Mušnica vsebuje namreč dve halicinogeni substanci
– ibotensko kislino in muskimol, strupena nevrotransmitorja, ki v pravilno odmerjenih
majhnih količinah povzročata trans. Nekateri trdijo, da je tudi Božičkov pozdrav »ho, ho, ho«
povzet po evforičnem smehu, leteči jelenčki pa naj bi bili plod halucinacije.



Sveti Nikolaj oz. Miklavž, ki ima god 6. decembra, je eden najbolj priljubljenih svetnikov. Na
Slovenskem mu je posvečenih kar okrog dvesto cerkva. O njem kroži več legend. Najbolj
poznana je legenda, v kateri je tri hčere obubožanega trgovca obvaroval sramote. Oče jih je
nameraval poslati v javno hišo, da bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof
Nikolaj, jim je ponoči skozi dimnik vrgel tri kepe zlata in jim s tem zagotovil dostojno doto.
Zlato je padlo v nogavice, ki so se sušile ob kaminu in od tod je nastal običaj, da se darila ob
Miklavžu delijo v nogavicah.



Sveti Nikolaj velja tudi za zaščitnika mornarjev in ribičev, pa tudi živine. Njegov god je
sovpadal z obdobjem, ko so se volkovi začeli zbirati v krdela in napadali vasi in živino.
Ljudje so mu zato v tem času na oltar prinašali darove, da bi jih uslišal in varoval. Marsikje je
Sveti Nikolaj prevzel tudi vlogo boga podzemlja Velesa kot prenašalca duš umrlih v spodnji
svet. Prav v decembrskem času naj bi se v svet živih namreč vračale duše umrlih prednikov in
obiskovale svoje domove. Verovanje izvira verjetno iz dejstva, da je v tem času dan kratek,
noč pa dolga in meja ločnica med spodnjim svetom, svetom teme in mrtvih, in svetom živih
zelo tanka in prestop med svetovoma v tem času najlažji. Zato so se možje ob večerih zbrali v
skupine, se našemili in kot »duhovi umrlih« hodili od hiše do hiše. Navada se je k nam
prenesla z Bavarske in sčasoma dobila krščansko vsebino: parklji (beseda izvira iz nem.
besede Bartl ali brada), ki so v germanski mitologiji zli demoni, so ustrezali srednjeveški
predstavi hudiča kot hibrida med človekom in kozo. Pogosto je s skupino parkljev hodil tudi
Miklavž, ki je na večer 5. decembra pridne otroke obdaroval, porednim pa prinesel šibo.



Dedek Mraz je mitološki dobrotnik, katerega izvor je precej drugačen od izvora Božička in
Miklavža. V času pred krščanstvom naj bi ga imenovali Varun, simboliziral pa je kaos in
smrt in bil nekakšno nasprotje Mitre, ki je bil simbol sonca, svetlobe in reda. Njegov izvor je
indoevropski, v hinduizmu je to bog morja in zavetnik zahodne strani neba. Ko je Rusija v
10. stoletju sprejela krščanstvo, se je Varun spremenil najprej v troglavega boga Trojana,
kasneje v Sv. Nikolaja in nazadnje v dedka Mraza. Pred krščanstvom so ljudstva severa
častila bogove in duhove, ki so poosebljali naravne sile: mraz, led, veter in temo. Mraz, sneg,
led in tema so bili povezani s smrtjo. V skandinavskih mitih je na ledenem severu kraljestvo
mrtvih, ki mu vlada strašna boginja Hel, prototip Snežne kraljice iz Andersenove pravljice.
Vladar severa je bil v ruski mitologiji tudi Marozko ali dedek Mraz, ki prvotno ni veljal za
prijaznega prinašalca darov – edino darilo, ki ga je lahko dal ljudem, je bila možnost za
preživetje naslednje zime. Ime dedek Mraz je dobil mnogo kasneje, ko se je iz poosebitve
vsega slabega njegov kult preobrazil v dobrega starca, ki prinaša darila. V mitologiji se
pojavlja kot Pozvizd ali Vihrja (bog vetra in slabega vremena), Karašun ali Črnobog (bog
podzemlja) in Zimnik (bog zmrzali).


Na začetku so stari Slovani na podlagi svojih poganskih izročil Dedka Mraza sprejemali s
previdnostjo, saj je veljal za zlobnega in krutega duha, ki je hodil po gozdovih, pokrival
zemljo s snegom, drevesa z ivjem, reke in jezera pa z ledom. Srečanje z njim je obetalo
težave: zli bog bi človeka lahko zamrznil do smrti. Zato so ga ljudje vabili domov v goste, mu
postregli z dobrotami in ga prosili, naj bo milosten in naj ne uniči njihovih pridelkov in
živine. Pa vendar se je v zgodovini ruskega naroda izkazalo, da to zlobno božanstvo vendarle
ni tako negativno: med ljudstvom se je širilo prepričanje, da jih prav on varuje pred sovražniki
– kot Pozvizd, Zimnik in Karašun je ustavil Napoleona pred Moskvo, Hitlerja pred
Stalingradom.



Popolnoma razumljivo je, da je božanstvo, ki je vladalo krutim silam narave, tudi samo dobilo
krut značaj. To je v borbi s poganstvom znala izkoristiti cerkev, ki je deda Mraza predstavila
kot kruto pogansko božanstvo, hudobnega starca s severa, gospodarja ledu in viharjev, ki v
svoji zlobi zamrzuje ljudi, krade otroke in jih v vrečah odnaša v svoje ledeno kraljestvo. Prav
te predstave so navdihnile duhovščino, da je po uvedbi krščanstva v Rusiji kradla neposlušne
otroke in krivdo naprtila poganskim bogovom. Ob sežiganju heretikov na grmadi je bila to še
ena grozota, ki si jo je izmislila cerkev v imenu vere.



Takšna interpretacija cerkve je seveda otrokom vsiljevala zastrašujočo predstavo o dedku
Mrazu. Ker se je vpliv krščanstva v Rusiji v poznem XIX in na začetku XX. stoletja zmanjšal,
se je podoba deda Mraza pričela spreminjati. Prvič se je dedek Mraz pojavil na božični dan
leta 1910 v Harkovu na predstavi za otroke. Ko so otroci poslušali pesem »Veter ne besni nad
gozdom« pesnika Nikolaja Aleksejeviča Nekrasova (1821-1878), ki opisuje pokrajino
ledenega severa in vladarja Maroza, so pričeli jokati. Pomirili so jih šele, ko so dedku Mrazu
sneli brado, da je bil videti bolj »človeški«.



Revolucija leta 1917 je stare obrede odpravila. Toda v tridesetih letih prejšnjega stoletja se je
obredje ob koncu leta počasi oživljalo. Novembra 1935 je Stalin nagovoril Ruse: »Življenje je
postalo boljše, tovariši! Življenje je postalo bolj veselo.« Kmalu so se v praznovanje Novega
leta vrnile jelke, ki so imele namesto Betlehemske zvezde peterokrako sovjetsko zvezdo. Še
vedno pa je bil problem z Dedkom Mrazom, ki so se ga otroci bali. Da bi bil videti kot
prijazen dedek, so v njegovo spremstvo vključili Sneguljčico in gozdne živali. Praznovanje

ob solsticiju je bilo odraz starodavnega obredja: zimzelena jelka je bila simbol svetovnega

drevesa in nesmrtnosti, plesi v krogu so simbolizirali sonce, igre pa zmago svetlobe nad temo.

V veselem vzdušju so se ljudje lažje soočili z zimo in bližino smrti v času umirajočega sonca.
Podoba strah vzbujajočega starca Maroza je bila dokončno izbrisana in staroslovanski Bog
Maroz je postal simbol najbolj priljubljenega narodnega praznika - novega leta, ki je
nadomestil božične praznike. Uveljavilo se je prepričanje, da Dedek Mraz, vladar mrzlega
severa, prinaša v srca ljudi toplino, ki greje kot sonce, njegova vnukinja Sneguljčica pa mu
pomaga deliti darila.



Sneguljčica nima korenin v slovanski mitologiji. Zgodba o njej je nastala konec XIX. stoletja.
Ruski dramatik Aleksander Ostrovski (1823-1886) je l. 1873 napisal poetično dramo
Sneguročka. Navdih za zgodbo mu je dala varuška, ki je v otroštvu skrbela zanj in mu
pripovedovala pravljico o Sneguročki. Za operno uprizoritev dramske pesnitve je glasbo
napisal Čajkovski. Sneguljčica je tu predstavljena kot hči lepotice boginje pomladi Vesne in
Dedka Mraza. Hrepeni po ljubezni, vendar ne zmore ljubiti. Mati ji podari to zmožnost, ker pa
je narejena iz snega in ledu, se začne topiti, ko ji srce ogreje ljubezen. Po motivu tega dela je
nastala tudi Balada o Sneguročki Svetlane Makarovič.


V Slovenijo je bil Dedek Mraz prenesen iz Rusije po 2. svetovni vojni, ko je takratna oblast
skušala odpraviti cerkvene praznike in skladno z novo ideologijo uvesti nove. Najprej je
prišlo do ločitve praznovanja božiča in novega leta in zamenjave božične jelke z novoletno.
Leta 1948 so prvič organizirali program za praznovanje ob novoletni jelki, v katerem je bil
ključen nastop Dedka Mraza. Z informbirojem pa se je morala ruska podoba Dedka Mraza
seveda spremeniti, zato se je razvila ideja, da je naš dedek Mraz doma na Triglavu in naj bi se
zato imenoval oča Triglav. Spremljali naj bi ga gamsi, vile, snežinke, planike in planšarji.
Spremenila se je tudi njegova podoba, ki mu jo je l. 1952 dal Maksim Gaspari: s sivobelimi
lasmi, košato brado, ovčjim kožuhom in plaščem s slovenskimi ljudskimi ornamenti. Beli
mož »rdečega izvora« je sicer nekoliko spremenil podobo, obveljalo je tudi prepričanje, da
prihaja s Triglava, ime dedek Mraz pa je vseeno ostalo. Ena prvih pesmic, ki jo znajo zapeti

otroci, je pesmica Janeza Bitenca Siva kučma, bela brada... Duh dobrega dedka Mraza je

sicer izpostavljen ideološkim viharjem, pa vendar ostaja v zavesti naroda kot dober dedek, ki
nam na prestopu v novo leto seveda prinaša darila.



Maria Ana Kolman

Slava Yurthev Copyright