Larvae

Maurice Scève leta 1533 odkrije domnevni Laurin grob z domnevnim Petrarcovim sonetom, glas pesnika, ki ga naseljuje drug glas, »mrtev v svojem lastnem telesu in živeč v tujem«. Stara revolucionarka, ki po vseh krvavih prevratih stoletja ve, da »če bi stvari povedali, kot so bile, bi jih izdali«, zato govori le, da ohrani molk, ker je molk resničnejši. »Bili smo vse, bodimo nič.« In nazadnje nacist, ki je bil uradno že usmrčen kot vojni zločinec, a je bil v resnici puščen živ, in ki na tem skrajnem robu vidi, da »mi nismo bili deviacija, odmik od človečnosti«, ampak »skrajna konsekvenca normalnosti«, paradigma človeštva. Trije glasovi so kot larvae, kot duhovi umrlih, kot maske (zakaj si je treba nadeti masko, da bi lahko govorili resnico?), in nazadnje kot ličinke, podvržene metamorfozi. Ne več tukaj, še ne tukaj, preveč tukaj. 

Miklavževa pisava je ekstremna, obenem enigmatična in do kraja jasna, prosojna v svoji zagonetnosti; pisava, kakršne v slovenščini še ni bilo. 

Mladen Dolar 

Miklavž Komelj 

(1973) pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, je avtor sedmih pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, Mladinska knjiga, 2007) in  Pier Paola Pasolinija (Svinjak – Manifest za novo gledališče, LUD Šerpa, 2005, Realnost, LUD Šerpa, 2007) ter Césarja Valleja (Trilce, LUD Šerpa, 2011). Leta 2011 je po urejanju zapuščine pesnika Jureta Detele izdal Orfične dokumente (Hyperion). Vse izdaje vključujejo tudi izčrpne spremne študije. Objavlja članke in pogosto predava o poeziji in umetnosti na sploh, tudi v knjigah Kako misliti partizansko umetnost? (Založba *cf, 2009) in Nujnost poezije (Hyperion, 2010), za katero je leta 2011 prejel Rožančevo nagrado.