Talijin trikotnik

Knjigi sta »dvojčici« v najboljšem smislu: na ozadju Trnja v Arkadiji se Talijin trikotnik pokaže še v posebno plastični luči. Če prva kar prši od (pogosto ljudsko sočne) satirične duhovitosti, je druga resnobnejša, a nič manj jedko kritična, ko »na pranger« izpostavlja predvsem modni (kvazi)eksperimentalizem antiliterarnega, protibesednega, »vizualnega«, »baletnega«, načelno sejmarskega in (kvazi)ekonomističnega teatra. Dopolnjevanje se deloma kaže celo v samem zapisovalskem idiomu: jezik prve knjige je gladko berljiv, »lahkotnejši«, v drugi je pogosto avtorjevo specifično razmerje med prorekom in porekom (med začetkom in sklepom stavka, ki sta krajša, je vrsta interpolacij; to zahteva pazljivo branje). Posebna vrednost se kaže tudi v naslovu in kompoziciji poglavij: Talijin trikotnik je inventivna pridevniško-samostalniška sintagma, ki dopušča asociacijo z »ženskim trikotnikom«, grška muza teatra Talija (Poniž se  zavzema za klasično antično utemeljenost evropskega gledališča) pa se v zadnjem eseju dopolnjuje s slovensko mitološko desetnico, ki zaokroža deseterico esejev; z uvodom kot enajstim tekstom je natanko v sredini teatrski eksperiment kot središčna tarča.

Kaj je in kaj bo, če bodo še naprej vladali gospodje Eksperiment, Tuje je boljše od domačega in Napihnjena nevednost, trije pritepenci, ki s pravimi prizadevanji nimajo veliko skupnega, a so vedno in povsod sprejeti z odprtimi rokami, očmi in ušesi. Avtor esejev poskuša odgovoriti na nekatera od teh vprašanj brez dlake na jeziku, a s potrebnimi argumenti: zdravilna mešanica, ki šarlatane in samooklicane genije pripravi do ubijalskih dejanj in nerazumnega besa. V postani mlaki slovenskega prvega desetletja v novem tisočletju je to zagotovo poskus, ki hoče priti do zanesljivih in trdnih spoznanj, hkrati pa opozoriti na odvode, ki omogočajo strokovno zanesljive, a esejistično elokventne vsebinske rešitve.