Vohunske spletke in umori na svetem sedežu

Avro Manhattan (1914-1990), v Milanu rojeni baron, pisatelj, klasično izobraženi zgodovinar in umetnik, je bil eden boljših poznavalcev vatikanske politike v 20. stoletju.

Pričujoča knjiga obravnava vlogo Vatikana v dveh prelomnih trenutkih sodobne Evrope: ob vzponu nacizma in pripravah na začetek druge svetovne vojne ter ob pripravah na ameriški obračun s sovjetskim vzhodnoevropskim imperijem ob koncu 20. stoletja.

Tako v obeh teh primerih, kot tudi sicer, je Vatikan pogosto jeziček na tehtnici konfliktnih globalnih interesov svetovnih velesil. In ker je papež v Vatikanu absolutni, brezprizivni vladar, je uspeh globalnih strategij svetovnih velesil lahko močno odvisen od njegove volje.

Zato je bil Sveti sedež v ključnih trenutkih evropske in svetovne zgodovine 20. stoletja prizorišče ogorčenih spopadov obveščevalnih služb, v katerih velesile niso izbirale sredstev.

Dva papeža, Pij XI. tik pred začetkom druge svetovne vojne ter Janez Pavel I. tik pred začetkom ameriškega rušenja sovjetskega vzhodnoevropskega imperija, sta umrla skrajno nenavadne, nepričakovane in nikoli pojasnjene smrti – in 'po volji božje previdnosti' ravno v pravem trenutku.

Tako kot so bili po volji 'Svetega Duha' za naslednike izvoljeni tisti papeški kandidati, ki so najbolj voljno izpolnjevali želje ene ali druge velesile. ZDA in Sovjetska zveza sta v celotnem obdobju po drugi svetovni vojni bolj ali manj uspešno vplivali tako na odhode starih papežev kot na izvolitve novih, vrhunec 'blokovske' politike Vatikana pa je nastopil prav z nenadno smrtjo Janeza Pavla I. oziroma z nastopom poljskega papeža Janeza Pavla II., ki je neposredno sprožil začetek rušilnega procesa na Poljskem in pozneje po celotni vzhodni Evropi.

Knjiga Avra Manhattana je služila kot izhodišče številnim avtorjem, ki so obravnavali vlogo Vatikana ob vzponu fašizma in nacizma kot tudi tistim, ki še vedno poskušajo osvetliti vzroke nenavadne smrti Janeza Pavla I. po le 33 dneh papeževanja.