Zgodbe, ki otroke vodijo po labirintih odraščanja in samospoznavanja

Biti starš pomeni opazovati čisto samosvojo generacijo otrok, ki se razvijajo v najstnike, mladostnike in slej kot prej v odrasle ljudi. Včasih nas naši otroci osupnejo z modrostmi, ki jih premorejo, in nas pustijo brez besed ob vprašanjih o življenju, delovanju sveta in odnosih.

Tako kot se otroci učijo od nas, se tudi mi učimo od njih, ta proces pa ni nikoli zares zaključen.

Med stoterimi obveznostmi vsakdana – umivanjem zob, pripravljanjem malice, dokončevanjem domače naloge, razvažanjem na popoldanske dejavnosti in kuhanjem večerje – se kaj hitro zgodi, da zmanjka časa in prostora za umirjene skupne trenutke in pogovore o otrokovem čustvenem ter domišljijskem notranjem svetu.

Povsem logično je, da ne morete dan za dnem z otrokom sedeti ob umirjenem pogovoru, pa če se še tako trudite. Zgodbe so tiste, ki so bile od nekdaj v pomoč pri vzgoji in razvoju človekovega čustvenega sveta. Skozi pripovedi se otrok uči, začenja risati zemljevid po svoji notranjosti, ugotavlja, kaj mu je všeč in v kakšno osebo se želi razvijati. Veliko bolje, kot da se vse trudimo postoriti sami, je, da otroke opremimo s knjigami, polnimi zgodb, in se nato vračamo k pogovoru o tem, kaj so med prebiranjem doživljali.