Ahilova pesem

Za hip sva ležala tam v napeti in živi tišini. Ponoči sva si navadno pripovedovala šale ali zgodbe. Strop nad nama je bil poslikan z zvezdami, in kadar sva se naveličala govorjenja, sva kazala nanje. »Orion,« sem rekel in sledil njegovemu prstu. »Plejade.«

Nocoj pa ni bilo ničesar. Zaprl sem oči in čakal, dolge minute, dokler se mi ni zazdelo, da je zaspal. Potem sem se obrnil in ga pogledal.

Ležal je na boku in me gledal. Nisem slišal, kdaj se je obrnil. Nikoli ga ne slišim. Bil je popolnoma negiben, miren, kot je znal biti samo on. Vdihnil sem in se zavedal, da med nama ni drugega kot temna blazina.

Nagnil se je naprej.

Usta so se odprla druga drugim in vame se je prelila toplota njegovega sladkega grla. Nisem mogel misliti, lahko sem ga samo vpijal, vsak dih sproti, mehko gibanje njegovih ustnic. Bil je čudež.

Drhtel sem v strahu, da bi ga odgnal. Nisem vedel, kaj naj storim, kaj bi mu bilo všeč. Poljubljal sem ga po vratu, po vsej širini prsi in okušal sol. Zdelo se je, da pod mojim dotikom nabreka, dozoreva. Dišal je po mandljih in prsti. Legel je name in mi zagrizel v ustnice kot v grozdne jagode.

Obmiroval je, ko sem ga vzel v roko, nežnega in žametnega kot cvetni lističi. Poznal sem Ahilovo zlato kožo in linijo vratu, pregibe komolcev. Vedel sem, kako je videti, kadar uživa. Najini telesi sta se sklenili kot dlani.

Mediji o knjigi:

»Že drugi so domiselno improvizirali na Homerjevo epiko, nenazadnje Margaret Atwood v duhoviti, modri Penelopijadi. In vendar se prvenec Madeline Miller, nominiran za nagrado orange, zdi edinstven po svoji širini zajemanja in izdelanosti zgodbe. Pisateljica je povezala akademsko znanje z domišljijo in najbolj znan ep o vojni spremenila v svežo, čustveno, privlačno uspešnico. Res je, Patroklos sledi Ahilu v boj, toda njuna sijajna, zelo moderna ljubezenska zgodba je tista, zaradi katere roman zares blesti.«
– The Independent»

Čudovito napisano – rahločutno in studiozno, ne da bi pisateljica žrtvovala enega tistih adutov, zaradi katerih bralec kar poleti skozi knjigo: neprikrito romanco.«
– The Metro

»Domišljija Madeline Miller, podkovana z znanjem o antični kulturi, se v Ahilovi pesmi brezhibno zlije z dogodki iz Iliade. V prozi, po izčiščenosti in vsebinski zaokroženosti primerljivi s silovitostjo Homerjeve poezije, pisateljica zajame vso globino in zvestobo mladeniškega prijateljstva in nam omogoči, da zares verjamemo v istovetnost dveh že dolgo preminulih mladih mož, za katera morske nimfe in kentavri niso stvar legendarne mitske preteklosti, temveč žive resničnosti. Tako junaka približa še eni generaciji bralcev, zgodbo, ki po svetu kroži že tri tisoč let, pa še poglobi in obogati.«
– Washington Post

»Največji in najbolj oboževan junak svojega rodu, hitrih nog in enako hitre jeze, božji in človeški sin obenem – da, sodeč po mitih in epih, z večno Iliado na čelu, je bil Ahil vse to. Kdo pa je bil, ko je odraščal, kako se je počutil, kadar se je njegova božanska narava iz blagoslova sprevrgla v breme, kaj ga je gnalo v trenutkih odločitve? Madeline Miller nam to barvito in z žarom naslika v pripovedi Ahilovega ljubimca Patrokla, ki vas bo dokončno prepričala, da človeške kreposti in šibkosti ter nesmiselnost vojne, upodobljene v Homerjevi klasiki, niso stvar sveta pred tremi tisočletji. Večne so, prav tako kot njuna ljubezen.«
– Polona Glavan, prevajalka

»Ni treba, da poznaš Homerjevo Iliado (in niti ne Trojo z zvezdniškim Bradom Pittom), da ugotoviš, da je Ahilova pesem sijajen roman. Medtem ko pisateljica kot poznavalka antike natančno upošteva grško mitologijo, se nam njeni opisi značajev, bridkosti in številnih obrazov ljubezni zdijo hkrati domači in presenetljivo novi. O ljubezenski strasti med moškima piše tako osvežujoče neposredno, njuno ljubezen pa ustoliči v tako mitska ozvezdja, da popolnoma verjamemo Patroklu, ko pravi: Kot pojejo pesniki, polovica moje duše je on.«
– O Magazine