Begunec nikdar

Osebe in kraji si sledijo z vrtoglavim tempom, avtorica pa jih našteva in pripoveduje, kot da bi se zgodba dogajala danes, s smislom za detajle in natančne opise ljudi, njihove značajske po­teze in osebne zgodbe, sredi zgodovinskih do­godkov, ki so zaznamovali usodo Evrope. Tudi po prihodu v Trst leta 1945 se življenje njene družine ne umiri: oče Danilo Daneu je sodeloval pri ponovni ustanovitvi slovenskih šol v Trži­ču in Trstu, mati je delovala kot učiteljica, skupaj sta obujala od fašizma zatrto kulturno življenje. V kopici dogodkov, selitev in potovanj Bojana Daneu raste, se zaljubi in išče svoj prostor, za­veda pa se, da je življenje begunca nesrečno in nenaravno: »Ko begunec zapusti domačo zem­ljo, naloži svojemu nadaljnjemu življenju bo­lečino. Običajno ji pravimo domotožje, temu pa lahko pridamo še latenten občutek osamlje­nosti in izkoreninjenosti, in to tudi v primeru, ko begunec v tujini doseže vse, kar si je želel: uspeh, uveljavitev in blagostanje.«

Spremna beseda Jože Pirjevec