Bernardijeva soba

Roman Bernardijeva soba se bere kot netipična proza, saj v njem ne gre toliko za dogajanje kot za kondenzirano jedro zgodbe (soba, jadranska magistrala, zapuščeni mercedes, morje, Ocean), ki je našla avtorja, s tem pa tudi bralce. Že v podnaslovu knjige je nakazano, da se moramo, na ravni doživljanja, v to pisanje potopiti ob pomoči glasbe, ga razumeti kot glasbo samo. Gre za preplet proze in poezije, pripovedi in refleksije, zvokov in slik, razmišljanj, barv, oblik, za pejsaž mesta in obzorje oceana. Pripoved ne teče linearno, ampak prekinjeno, ponavljajoče, z upoštevanjem številnih stranpoti in naključnih srečanj. Knjiga s svojo formo neklasične pripovedi se morda nedejavno upira sistemu, v katerem živimo, in izraža resignacijo v ponorelem svetu izbir. Bernardijeva soba je tako 'svoja soba' vsakogar, če mu jo je dano imeti. Soba za sanjarjenje o velikosti in (ne)pogubnosti ledenega Oceana.

Slobodan Tišma se je rodil leta 1946 v Stari Pazovi, književnost pa je študiral na fakultetah v Novem Sadu in Beogradu. V mladosti se je ukvarjal s konceptualno umetnostjo in rock glasbo, svojo poezijo – pogosto pod psevdonimom Artur (po Rimbaudu) – je objavljal v literarnih revijah in študentskih časopisih. V času razmaha panka in pozneje novega vala je ustanovil kultni alternativni skupini Luna (album Nestvarne stvari) in La Strada, v katerih je imel vlogo frontmena in pisca besedil. Konec osemdesetih let sta skupini prenehali delovati in Tišma se je začel posvečati pisanju literature, svojo prvo knjigo je objavil pozno, pri petinštiridesetih letih. V devetdesetih letih je objavil tri pesniške zbirke, v revijah pa je občasno izhajal njegov dnevnik. Leta 2009 je izšel roman Quattro stagioni, za katerega je leto pozneje prejel nagrado Biljane Jovanović. Leta 2011 je objavil svojo najuspešnejšo knjigo, roman Bernardijeva soba, za katerega je prejel NIN-ovo nagrado.