Bodi

Kdor ga pozna, ve, da je Sergej Vajgl neulovljivo človeško bitje, v življenju je namreč stopal v vedno nove vloge, ki so bile marsikdaj samosvoje in edinstvene. Začel je kot razposajen otrok, nemiren v šoli in zadovoljen na drevesu, nadaljeval kot najstniški pankroker z garažnim bendom, nezanesljiv vojak, prodajalec krem pa trgovec s svilo in volno, (u)voznik dvonadstropnega avtobusa, skiper, kolesar, popotnik, nosač in šef, ob tem pa seveda sin, brat, partner in oče. Nedavno je sprevidel, da nikoli ni prepozno postati tudi pesnik, zato je zdaj pred nami njegov prvenec, ki pokaže, da se v središču vsega življenjskega direndaja nahaja prosto čustvo, ki poziva le: »Bodi.«

Poezijo spremljajo vrhunske fotografije Matjaža Krivica, ki jih je posnel na različnih koncih sveta.

Ti

Ko se zavem tvoje bližine,

sem ljubimec.

Ko se naužijem svetlobe,

zasvetim.

Ko igraš,

pojem.

Ko daješ,

dobim.

Ko te spoznam,

vem, kdo sem.

Ko prideš,

vdihnem.

Ko odideš,

umrem.