Branje Boba Dylana na klancu

Drugi so slavili, češ da je švedski akademiji končno kapnilo, da je Dylan velik pesnik, nav­sezadnje, za Nobelovo nagrado je bil nominiran dvajsetkrat zapored, vse tja od leta 1997, ko ga je prvič predlagal Gordon Ball, profesor književnosti iz Virginie. In če je lahko dobil kopico državnih odlikovanj, častnih doktoratov in Grammyjev, potem lahko dobi tudi Nobelovo nagrado.

Tretji pa so rekli: kaj se prepirate – Dylan bo Nobelovo nagrado itak zavrnil! V resnici je bilo še huje: ko so sporočili, da bo dobil Nobelovo nagrado, se sploh ni odzval. Ni se zahvalil. Niti trznil ni. Niti 'no comment' ni rekel.

Tipični Dylan, so rekli. In dodali: Dylan je vendarle še vedno Dylan! Še vedno je poln trikov. Norčav. Nepredvidljiv.« – iz knjige

O AVTORJU
MARCEL ŠTEFANČIČ, jr. (1960), je magister filozofije, filmski kritik, urednik in publicist. Do sedaj je napisal že preko osemdeset knjig, ki so se s svojo tematiko raztezale od teorije in zgodovine slovenskega ter svetovnega filma, do angažiranih esejističnih knjig, v katerih se je ukvarjal z družbeno problematiko po svetu in pri nas. Za esejistično knjigo Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014)je prejel Rožančevo nagrado, za zbirki esejev Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo (2012) in Hitler – kako je preživel (2015) pa je bil za Rožančevo nagrado nominiran.

Pred leti je svoje najljubše teme, kot so bile potovanje okoli Gardskega jezera, filmsko ustvarjanje Rogerja Cormana in Tarantinove Stekle pse obdelal znotraj samostojnih knjižic v okviru zbirke Obsesije, sedaj pa se je na podoben način, v svojem vseobsegajočem stilu, lotil še Boba Dylana, ki je, precej presenetljivo, jeseni leta 2016 prejel Nobelovo nagrado za literaturo.

»Knjiga, ki bi jo Bob Dylan moral prebrati v kakem odmoru med svojo neskončno koncertno turnejo.«
– Samo Rugelj, revija Bukla