Dnevniki o hvaležnosti

Kratka vsebina:

Glede na to, da sem se lotila novega podviga s hvaležnostjo v glavni vlogi, bi se tisto aprilsko jutro morala prebuditi v sončen dan s ptičjim petjem in zborom prijateljev, ki v moji dnevni sobi prepevamo duhovno pesem Kumbaya.

Ampak tisti dan je šlo narobe vse, kar je bilo sploh možno.

Kljub temu sem ves čas čutila sončne žarke.

Za začetek moj stari volvo ni hotel vžgati, tudi kabli niso poma­gali. Sosed, ki mi je priskočil na pomoč, mi je rešil dan, tako da me je nato odpeljal na železniško postajo, oddaljeno 20 minut vožnje. Pripeljala sem se v mesto in se v vetrovnem vremenu po zmočenem pločniku odpravila na sestanek. Nenadoma je mimo mene pripeljal avtobus, zapeljal v veliko lužo ter me vso zapljusnil s širokim valom blatne vode.

»Ti prasec!« sem zakričala, a morda uporabila še kakšno sočnejšo zmerljivko.

Nekaj mimoidočih se je zgražalo in sočustvovalo z menoj, ampak pomembnega sestanka se nisem hotela udeležiti vsa premočena in umazana. Od moje priljubljene prodajalne sem bila oddaljena le nekaj ulic, zato sem pohitela tja, pomerila barvito potiskano krilo, plačala in odhitela na sestanek.

Na sestanek sem prispela pravočasno. Direktor, s katerim sem bila dogovorjena, je bil pretirano zagorel in lasje so se mu bleščali od uporabljenih preparatov. Med mojim pripovedo­vanjem je po telefonu pošiljal sporočila ter šele proti koncu dvignil pogled. »Hej, v tem krilu ste pa prav privlačni,« je dejal.

Glede na to, da sem se hotela pogovarjati o svojem pro­jektu in nisem iskala zmenka na internetu, bi me njegovo ob­našanje moralo ujeziti. Namesto tega sem se zasmejala in si rekla, da sem se znebila sodelovanja z moškim, ki za svoje lase potroši več kot jaz za svoje.

Odšla sem na kavico s svojo najboljšo prijateljico Suzano, ki sem jo bila spoznala na poletnem taborjenju, ko sem imela osem let. Suzana je zelo zvesta prijateljica, ostro kritična ose­ba in nezadržno neposredna.

»Verjetno se počutiš prav bedno,« je rekla, ko sem ji ori­sala svoj dan.

»Niti ne. Poskušam ostati pozitivna, optimistična.«

»Kako si lahko pozitivna ob pokvarjenem avtu?«

Globoko sem zajela sapo. Saj bo šlo. »Avto je star, prevože­nih ima 240.000 kilometrov. Nikoli si nisem mislila, da bo zdr­žal toliko časa. Pomembneje je, da imam prijaznega soseda, ki mi je priskočil na pomoč.«

Janice Kaplan je bila uspešna urednica revije, televizijska producentka pisateljica in novinarka. Nekdanja glavna urednica revije Parade in avtorica ali soavtorica svetovnih uspešnic The Genius of Women in I'll See You Again.