Drevesa govorijo

Zgodbe v tej knjigi so nastajale spontano. Niso bile namenjene zunanjemu opazovalcu. Pojavljale so se iz nekakšne nuje, ker so se morale izraziti, govoriti o sebi. Opisujejo doživljanje in soočenje s težko telesno boleznijo. Prinašale so mi veselje in olajšanje in z njihovo pomočjo sem se celila, zato jih imenujem zdravilne. To je bil moj način izražanja.

Kasneje sem z zgodbami ozaveščala pomembne odnose s starši in s svojo družino. Z zavedanjem sem prečiščevala občutke in telo. Sem psihiatrinja in tak pristop mi je blizu. Starši in predniki so posajeni v nas kot nezavedni vzorci vedenja in občutkov, ki jih ponavljamo. Zakodirani so v nas. Najtežje se mi je zdelo spreminjanje teh vzorcev. Za to je potrebno ozaveščanje, višji nivo energije in širjenje zavesti. Pri tem mi najbolj pomaga meditacija.

Metoda Vengust je svojo pot z boleznijo prelila v izjemno besedilo. Besedilo, ki govori o njej, nas pa nagovarja. Nagovarja nas in vodi s svojimi metaforami, z zanimivim jezikom, predvsem pa z asociativnimi povezavami, ki kažejo na njeno občutljivost in empatijo do ljudi z duševnimi težavami, s katerimi dela že vrsto let. To je le nekaj razlogov, zakaj priporočam branje tega poetičnega besedila, ki poleg vseh naštetih dragocenosti ponuja tudi literarni in umetniški užitek. Meni ga vsekakor je.“ Gorazd V. Mrevlje, dr. med.

„Hvala, Metoda, da si z nami delila svoja razmišljanja, kako je veselje, radost in mir mogoče čutiti še bolj polno, če se zavedamo temnih delov sebe in svojega življenja.“ Mojca Z. Dernovšek, dr. med.

„Zgodbe Metode Vidmar Vengust nas s pesniško občutljivostjo in z empatijo zdravnice vabijo in vodijo, da smo, kar smo, in odkrivamo, kaj lahko še smo; z zaupanjem, ki nam jih daje kot pripoved izkušene zdravnice in z iskrenostjo bolnice. Ne moreš kaj, da ji ne bi sledil in zgodbe ponovno prebiral ter spoznaval … sebe. Vabilo k branju vsakemu, ki je na poti iskanja ravnovesja.“ Margareta Bubnich, dr. med.

Metoda Vidmar Vengust je zdravnica, specialistka psihiatrije. Terapevtsko znanje je med drugim poglabljala s spoznanji vedenjsko-kognitivne terapije. V psihiatrični bolnici Vojnik je zaposlena od začetka svoje poklicne poti, vmes pa je deset let delala kot psihiatrinja v zasebni ambulanti.

Aktivno je predajala znanje na temo anksiozno depresivnih stanj in psihotičnih motenj in bila aktivna članica Regijskega odbora za preprečevanje samomora na ZZV Celje (sedanji NIJZ), kjer se je posvečala ozaveščanju strokovne in laične javnosti o depresiji in preprečevanju samomora.

Opravljala je tudi delo strokovne direktorice Psihiatrične bolnice Vojnik.

Svoje delo opravlja z vedrino in s predano odgovornostjo z najvišjo zavezanostjo človečnosti in etiki.

Intervju z avtorico