Drevesa se spominjajo

Zgodba se odvija v Ljubljani, v Radencih ob Kolpi in na Dolenjskem. Ob razstavi njegovih fotografij se spoznata Brin, mlad fotograf, in Bojka, učiteljica. V njuno zvezo kasneje poseže zamolčana Brinova preteklost: bolezen v času odraščanja ter njegova mladostna in nikoli pozabljena ljubezen do sošolke Sonje.

Ko se jima rodi sin Bor, se zdi, da je pred mlado družino mirno življenje. Po nekaj lepih letih pa Brin ponovno zboli. Njegova bolezen zaznamuje vse: Bojko, Bora, starše, ponovno pa v zgodbo vstopi tudi Sonja.

To je pripoved o duhovnem zorenju in veri v ljubezen ter življenje. Preteklosti ne moremo izbrisati, prihodnosti ni mogoče ubežati. V zgodbo o ljubezni se vrača spomin na nasilno zatrto mladostno ljubezen, vrača se spomin na bolezen v mladosti, misel pa vse pogosteje poleti tudi proti nejasni prihodnosti.

Tudi takrat, ko so pred nastopajočimi težki dnevi, pripoved ne deluje temačno, saj prevlada ljubezen.

Ta knjiga ni za gledalca, pač pa za poslušalca. Avtor nas ne utruja z opisi pokrajine, oblačil ali jedilnikov; osredotoča se na pogovore, ki predstavljajo več kot polovico besedila. Bralec prisluškuje pogovorom v družini, z zdravniki in drugim zdravstvenim osebjem, k temu pa so dodani še neizrečeni občutki Brina in Bojke. Bralec se tako potopi v odnose med njima, pa tudi v doživljanje odraščajočega sina Bora in starih staršev.

Zgodba, ki ima korenine v zdravnikovem življenju z Neto in v njegovem poklicnem delu, se je po koščkih vrtela v njegovi glavi, po upokojitvi pa jih je povezal v roman. Takšno pripoved nam lahko ponudi le nekdo, ki je bolnikom vedno znal sočutno prisluhniti. Prav v preslikavi zdravnikove osebne izkušnje je tudi edinstvenost tega romana.

Knjiga je namenjena vsem, ki razmišljajo o smislu in o minljivosti našega bivanja. Misliti bo dala tudi tistim, ki jih zanimajo psihologija, biologija, filozofija ali medicina, zdravniki pa bodo v njej našli kakšno novo spoznanje ali odmev na lastno poklicno izkušnjo. Avtor nam ponuja zanimivo, zelo berljivo zgodbo z nepričakovanimi zasuki. Zelo preprosto: knjiga za vse, ki radi berejo.

»Človek je svobodno bitje. Katera so tista etična načela, ki svobodo omejujejo in jo razmejujejo od človekove samovolje? Res imenitno branje. Drevesa se spominjajo tako, da povedo skoraj vse: smisel življenja, kaj je vrednota, kaj je sreča, ali Bog je ali ga ni, zvestoba, skrivnost.«

Prof. dr. Marjan Kordaš, akademik

»Mladega fotografa Brina srečamo na razstavi motivov dreves v trenutku, ko spozna Bojko, ki v njem po dolgem času spet vzdrami zastrto hrepenenje po bližini. Obisk Bele krajine razpre krila njuni ljubezni. Skozi Brinov lik nas avtor navduši s svojim motrenjem narave, prepoznavanjem duše dreves, pokloni se svetosti vsega ustvarjenega in pritegne k razmišljanju o obstoju Boga, presežnega. Edinstvena stvaritev – prav posebej bo prirasla k srcu tistim, ki se borijo z rakom, in njihovim svojcem.«

Barbara Kastelec, novinarka in urednica

»V gozdovih, ob rekah in v tihih bolniških sobah se razpira zgodba o življenju, ki se počasi izteka — in o ljubezni, ki ne izgine. To je roman o življenju, o drevesih, ki se spominjajo, o koreninah, ki so vezi med ljudmi, o ljubezni, ki raste in vztraja, ter o minljivosti, ki ji ne moremo ubežati. Roman, ki nas tiho uči gledati globlje. Nežna, premišljena in pretresljiva pripoved o življenju — in o tem, kaj ostane.«

Irena Štaudohar, dramaturginja in pisateljica

MATJAŽ ZWITTER je zdravnik, specialist radioterapije in onkologije, redni profesor. Štirideset let je delal na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in sedemnajst let predaval medicinsko etiko na Medicinski fakulteti v Mariboru. Svoje široko strokovno znanje in izkušnje zdravniškega poklica je prenesel v številne knjige ter v strokovne in poljudne članke s področja onkologije in medicinske etike. Pričujoči roman je njegov leposlovni prvenec.