Družine z najstniki

Ko pridejo otroci v puberteto, lahko dobro vidimo, kaj nam je uspelo skupaj ustvariti.

Skupaj smo namreč prišli do določene točke. Doslej smo starši sedeli na vozniškem sedežu in otroci so z nami sodelovali.

Smo zadovoljni s tem, kar je nastalo?

Večina staršev na žalost na tej postaji ni zadovoljnih, zato začnejo z nekakšno turbovzgojo, s katero želijo v zadnjih minutah popravili, kar se popraviti da.

To je grozno – in nesramno. In ne deluje. Starši se potem sprašujejo: Kaj pa naj storimo? Saj vendar ne moremo samo mirno in pasivno opazovati, kako počnejo naši otroci stvari, s katerimi se ne strinjamo.

V obdobju najstništva, od starosti 12, 13, 14 let naprej, potrebujejo otroci od nas pravzaprav le eno: da vedo, da je na tem svetu človek – ali dva človeka –, ki zares verjame, da sem v redu. To potrebujejo. Veliko nas v življenju ni imelo takega človeka. Če imaš enega, lahko dobro preživiš, z dvema lahko čudovito živiš. Toda to ni naša starševska tradicija. Raje se obnašamo kot učitelji, sedimo z rdečim svinčnikom v roki in gledamo, kaj bi na svojih otrocih še morali popraviti.«

Jesper Juul je danski družinski terapevt, predavatelj in avtor, pa tudi oče in dedek, ki je že tri desetletja eden vodilnih avtorjev v razpravi o vzgoji otrok.