Enotna politična teorija

V delu Enotna politična teorija Samo Kavčič argumentirano postavlja pod vprašaj tri splošno sprejete ideale sodobne civilizacije: parlamentarno demokracijo, vladavino prava in človekove pravice.

Kot protiutež tem dogmam odkriva resnico, ki jo razume kot ključ za razumevanje zgodovine in kot orodje za spreminjanje prihodnosti.

Mnenja o knjiga

Tako, pa jo imamo! Knjigo desetletja (če že ne stoletja). V tem norem in zmedenem času nam Samo Kavčič prinaša edinstveno knjigo Enotna politična teorija, ki je zadela žebelj na glavo. Besedilo bi najbolje poimenovali »kritika vsega obstoječega« (podobnost z Marxovim stavkom je samo naključna). Avtor argumentirano kritizira celotno našo nadgradnjo: organe pregona in sodišča, pravno in socialno državo, človekove pravice in dolžnosti, državni aparat, politike in gospodarstvenike, nacionalizem, patriotizem, revolucije, slogo in moč, bratstvo in enakost, uživaštvo, svobodo in vezanost, socializem in komunizem, marksizem in anarhizem, skratka celotno našo kulturo in zgodovino, pojme našega leporečja, na katere prisegamo in se zaklinjamo in jim tudi nasedamo, skratka, avtor Samo Kavčič reče bobu bob in popu pop. - iz recenzije dr. Vida Pečjaka

Ko avtor orisuje vizijo bodoče države in družbe, sta to država in družba, ki temeljita na samoorganiziranosti manjših skupin posameznikov, na neposredni demokraciji, voljenih županih, predsednikih ipd., na obstoju neposredne kontrole, ter kar je še posebej zanimivo, na ohranitvi in delovanju močnih neformalnih mrež. Njegove rešitve pa vključujejo še druge predloge, ki so izrazito usklajeni s tradicionalnim slovenskim kulturnim kapitalom: na primer zahtevo po socialnosti, poštenosti, redistribuciji (tajkunom se premoženje, za katerega ne morejo dokazati, da so ga dobili po pošteni poti, odvzame in se ga uporabi za socialne cilje), ukinjanju odtujenosti itd. Na tem mestu nimam dovolj prostora, da bi lahko potrdila, kako ima vsak od navedenih predlogov v resnici upoštevanja vredno socialno in kulturno ozadje, in kako je prav zato verjetnost, da bi v praksi lahko uspešno funkcionirali, v resnici večja, kot pa je verjetnost, da bodo v praksi uspešno delovale iz zahoda uvožene rešitve, ki so v nasprotju s slovenskim kulturnim kapitalom, in ki, kot lahko vidimo sleherni dan tudi v praksi, ne delujejo oziroma vsaj ne delujejo tako, kot je bilo zamišljeno. - iz recenzije dr. Vesne V. Godina