Esej o otoku

Izvirna in večplastna slovenska knjiga o najrazličnejših fenomenih otokov blizu in daleč.

Otoki so s svojo psihogeografsko specifiko vedno pritegovali ljudi. Tokrat se je med otoke potopil tudi priznani slovenski naravopisec in esejist Iztok Geister. V svojem prvoosebno pisanem knjižnem eseju si po vseh zemljepisnih, etnografskih in ekoloških opisih otoka ne pomišlja razgaliti otoške intime, kar opravi z romaneskno ošiljenim peresom. Potem ko izplava iz semantičnih voda, se Geister poglobi v najrazličnejše načine nastanka morskih in sladkovodnih otokov. Vsak nastanek otoka vidi kot čudež, pa naj gre za magmatski izbruh, potopitev kop­nega do vznožja gora, rečni nanos ali taljenje ledenika, za vegetacijski novi svet ali človeško novotarijo.

O naseljevanju otokov skozi zgodovino Geister ne razmiš­lja le skozi osvajalsko prisvajanje, ekumensko, trgovsko ali kulturno okupacijo, temveč sledi tudi zakonitostim vegetacijskega nasledstva in živalskega naseljevanja. Tako so poleg zgodovinsko znamenitih trgovskih otokov enakovredno obravnavani tudi komaj poznani oceanski otoki z naselbinami morskih sesalcev in ptic.

Avtor se v svojem besedilu posveti tudi zgodovinskim prikazom otokov, kot so jih opisali najznamenitejši morjeplovci, kot denimo Magellan iz osvajalskega, Urdaneta iz misijonarskega in Darwin z raziskovalnega zornega kota. Knjiga Esej o otoku se spoštljivo prikloni ne le prvopristopnikom, pač pa tudi vsem tistim, ki vse do danes vztrajajo v otoški izolaciji. Eruditska knjiga, ki kar vabi na najbližji otok!

Iz knjige:

»Na otoku se počutim varnega, kot bi se počutil varnega na strehi poplavljene hiše, se pravi, da sem obenem, ko sem rešen pred tem, pred čimer se umikam, tudi ujet, saj ne s strehe in ne z otoka ne morem po mili volji kar oditi. To otoško protislovje pa me niti najmanj ne skrbi, prav nasprotno, priznati moram, da me močno privlači.«

O avtorju:

Iztok Geister (1945) je v poljubnem vrstnem redu pisatelj, pesnik in esejist, knjige – tudi kot samozaložnik – pa objavlja že več kot pol stoletja. V širšo slovensko javnost se je zapisal kot pozoren opazovalec in popisovalec narave (»brez narave ne bi napisal ničesar,« je izjavil ob neki priložnosti), tako da ima ta izjemno pomembno vlogo v njegovem opusu, ki šteje že skoraj šestdeset knjig. Njegove knjige, kot so Zagovori narave, Levitve, za katero je prejel Rožančevo nagrado, Dopuščanje narave in O zaupanju v naravo, lahko štejemo med klasike slovenskega naravopisnega žanra. Leta 2025 mu je pri založbi UMco izšla esejistična knjiga Soočenje z naravo, ki se ji zdaj pridružuje še Esej o otoku.