Grem jaz do sonca

Ko mu leti naproti, odkrije, da je čisto sama, saj sta jo pobalina izzvala in jo takoj mahnila drugam. Bolj ko se približuje Soncu, topleji ji je, zato jo dohiti Martin, Sončev sin, ki jo pravočasno opozori in ustavi. Martin ji pove, da tudi sam nekoč ni ubogal očeta in je odšel spoznavat Zemljo, a se je preveč približal in jo izsušil ter zažgal – tam imamo še danes puščavo. Ko ga je oče odkril, ga je kaznoval tako, da mora Martin vsako leto tri mesece presedeti v svoji sobi in reševati matematične naloge (zato imamo zimo in krajše dneve).

Iz Martinove pripovedi se Nika zave svoje napake in morebitnih posledic in nemudoma poleti proti Zemlji. Utrujena zaspi na visokem hrastu, vendar jo zbudi strašen hrup gozdarjev z motornimi žagami, ki podirajo drevesa v hrastovem gozdu, da vse živalice preplašeno bežijo. Tudi Nika odleti hitro proč nazaj v smrekov gozd.
Končno se Nika vrne domov, v topli mamin objem, vendar doleti jo tudi očetova zaušnica, v opozorilo, da ni ubogala staršev in ni opravila svoje dolžnosti (hoditi vsak dan v šolo). Tudi učiteljica poskrbi za zgledno kazen neubogljivih učencev (en mesec brez ptičjega sladoleda).