Hoja s hudičem

Kolaboracijo brez zadržkov obsoja in zanjo ne najde nobenega opravičila, vendar pa v svoji sodbi sledi trendom sodobnega svetovnega zgodovinopisja, ki kolaboracije v evropskih državah med drugo svetovno vojno ne obravnava enoznačno, temveč poskuša razločevati med različnimi stopnjami sodelovanja z okupatorjem – od pasivnega prilagajanja, preko vsiljenih oblik sodelovanja, do zavestne kolaboracije, ki ni bila izražena zgolj v konkretni pomoči okupatorju, temveč tudi v povsem nedvoumnem političnem in ideološkem sozvočju z njim.

Na podoben način Kranjc ovrednoti stopnjo kolaboracije (in s tem tudi krivde) najvidnejših slovenskih posameznikov, paravojaških skupin, političnih strank, upravnih institucij (še zlasti Ljubljanske pokrajinske uprave) in seveda Cerkve oziroma škofa Rožmana. In na drugi strani enako kritično obravnava vlogo Osvobodilne fronte, tako njeno deklarativno politiko kot praktično ravnanje in išče argumente, ki bodisi potrjujejo ali pa zanikajo stališča 'emigrantske zgodovinske šole', češ da je OF s svojim ravnanjem naravnost prisilila drugo stran v sodelovanje s sovražnikom, ki pa, da ni bilo iskreno, temveč da so okupatorja želeli zgolj izkoristiti za obračun s komunisti, sicer pa so bili 'v srcu' ves čas zvesti zahodnim zaveznikom.

V tem kontekstu Kranjc obravnava tudi množične povojne izvensodne poboje, ki jih na eni strani pripiše nezrelosti novih oblasti in vojaško-političnim okoliščinam, kakršne so vladale neposredno po koncu druge svetovne vojne v Jugoslaviji in v širšem evropskem prostoru, na drugi strani pa manihejskemu, črno-belemu gledanju komunistov na družbo, katerega posledica je bila politika maščevanja po načelu 'Kdor ni z nami, je proti nam'. Prav v tej točki, v črno-belem gledanju na svet, vidi Kranjc eno redkih stičnih točk med sicer zapriseženimi sovražniki: oba tabora vidita drug v drugem poosebljeno zlo, samega sebe pa seveda kot najčistejše utelešenje dobrega, in prav vztrajanje pri takšnih pogledih je krivo, da še sedemdeset let po koncu vojne 'Slovenci še vedno čakamo, kaj se bo zgodilo v preteklosti' (kot je dr. Božo Repe v predgovoru k slovenskemu prevodu spomnil na sijajno domislico pokojnega srbskega novinarja Aleksandra Tijanića). 

... Slovenci so že na predvečer vdora sil osi in okupacije razvili politiko narodnega preživetja s poudarkom na prilagajanju in političnem sodelovanju z močnejšimi tujimi silami. Toda takšna strategija, ki je bila delno učinkovita v kolikor toliko liberalnem in svetovljanskem habsburškem imperiju in nato tudi v veliko manjši medvojni državni tvorbi bratskih južnoslovanskih narodov, se je izkazala za tragično neprimerno v okupacijskih razmerah, ko so sile osi v večji ali manjši meri kot svoj modus operandi uveljavljale politiko uničenja slovenske nacionalne identitete. Prav v tej točki je medvojna izkušnja Slovencev zares edinstvena.

Gregor Kranjc v uvodu k Hoji s hudičem 

Gregor Kranjc je študiral in doktoriral na Univerzi v Torontu, na univerzi Brock predava sodobno evropsko zgodovino in z družino živi v Torontu. Kot sin slovenskih ekonomskih izseljencev se v svojih raziskavah posveča predvsem zgodovini srednje in vzhodne Evrope ter Balkana, s posebnim poudarkom na nekaterih vprašanjih vojne in družbe, prepletanja zgodovinske travme in spomina, zgodovine etničnih in verskih manjšin in dojemanja domovine v južnoslovanskih izseljenskih skupnostih. Kot specialist za balkanska vprašanja je v obdobju 2007 do 2008 deloval v oddelku kanadskega pravosodnega ministrstva za zločine proti človeštvu, ki je raziskovalo domnevne vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. 

Pričujoča Kranjčeva knjiga, v kateri obravnava sporna vprašanja slovenske kolaboracije z nemškimi, italijanskimi in madžarskimi okupatorji, je pod naslovom To Walk with the Devil: Slovene Collaboration and Axis Occupation, 1941-1945 prvič izšla leta 2013 pri založbi University of Toronto Press.