Jaguar med sončnicami

... Z radovednim zanimanjem se ozrem po svojih beležkah izpred štiriindvajset let, ko mi je bila zaupana ocena takrat v knjigi natisnjenih Cimermanovih Dvodomcev (Prešernova družba, 1991) "Očitno je," sem pribil, "da sodi njegovo pisanje v zvrst literarne reportaže" in si drznil soditi, da avtorja bolj kot akademska literarna fikcija pritegujejo k pisanju realne življenjske zgodbe ljudi, na katere je kot urednik Rodne grude v širjavah sveta naletel na svojih žurnalistično angažiranih poklicnih potih. Z vso dolžno spoštljivo pozornostjo pa sem tej ugotovitvi pripisal tudi trditev, da so v Drezdomcih zbrane novele in črtice ob vsej svoji avtentični reportažnosti "dobra, celo vrhunska proza".

"Če me priklene zemlja", nam zaupa pisec teh premišljevanj, vpletenih v fabulativno naracijo, "stojim najtrdneje. Zagotovo vem, da se moram spet dokopati do ljudi in pravih besed, ki sem jih v svetu zavrgel in zamolčal in so tlele v meni kot neugasljiva žerjavica." Pa četudi, v taisti sapi, otožno spoznava, da ob vračanju k svojim ljudem na vasi ne sodi več mednje. Gledajo ga "z začudenimi lunami" svojih oči, on sam pa jih s svojo prisotnostjo ne privlači več kot luna Zemljo. Viktor Konjar (iz spremne besede)