Kje si, prelepi svet?

V središču romana je zgodba štirih mladih. Fluid šelesti med Alice, ki ji je rojstvo pod srečno pisateljsko zvezdo prineslo denar, hišo ob morju in živčni zlom, in Felixom, ki mu je rojstvo v delavskem razredu prineslo bedno službo v skladišču in prelep glas za petje irskih napevov s sing~song naglasom in pristnim občutkom. Alice povabi Felixa na pot v Rim, od tu naprej so vse poti odprte. Eileen, ki medtem v Dublinu preboleva neuspelo zvezo, pa začne flirtati s Simonom, prijateljem iz otroštva … Roman se delno naslanja na bogato tradicijo pisemskega romana – prijateljici Alice in Eileen po elektronski pošti v kompleksni čustveno-intelektualni korespondenci izmenjujeta poglede na umetnost, naravo prijateljstva, svet, ki ju obdaja, na zapletene ljubezenske odnose, ki se odslikavajo vanju. 

Prijateljstvo, spolnost, umetnost, vera, moč, hipne odstrnitve ljubezni – vse to so privlačne sile romana, ki ga naseljujejo protagonisti izjemnega uma in ranjenega srca. 

Vse, kar je med vrsticami, pa je stvar hrepenenja. 

Odlomek iz knjige

Knjiga je prej napredovala skokovito, zdaj pa bolj kaplja kot presihajoč curek. Seveda mi moja svetlogleda čud ne dovoli, da bi v tem poteku dogajanja razbrala kaj zloveščega. Haha! Ne, ampak čisto zares se trudim, da me tokrat ne bi spet potegnilo v to zajčjo luknjo – da bi se začela sekirati, da so mi možgani odpovedali in da nikoli več ne bom napisala nobenega romana. Nekega dne bo to resnica, in težko si predstavljam, da bom takrat vesela, da sem si tako dolgo vnaprej delala skrbi. Vem, da sem imela v marsičem veliko srečo. In če kdaj to pozabim, se samo opomnim na dejstvo, da je Felix živ, da živiš ti, da živi Simon, in takrat se zavem, kako čudovito, že skoraj strašljivo srečo imam, in molim, da se nobenemu od vas nikoli ne zgodi nič hudega. Zdaj pa mi odpiši in povej, kako si. (Alice Eileen, v pismu)

Ker besedil pred prevajanjem namenoma, načrtno ne preberem v celoti, sem se ob tem romanu nepričakovano srečala z novimi stilističnimi odtenki in prijemi (kakršnih v prejšnjih dveh romanih Rooneyjeve ni bilo) osupljivo evokativnega učinka. Prav zaradi njih je bila ta tretja knjiga po prevodni plati največji izziv. Mislim pa, da je morda tudi knjiga, ki dokončno dokazuje, da Sally Rooney lahko nagovori – in res nagovarja – vse “generacije”, ne glede na specifične težave “milenijcev”, ki jih sicer nazorno opisuje v svojih delih. Zdi se, da se temeljna človeška hrepenenja – in ranljivost – s tekom zgodovine ne spreminjajo; spreminjajo se le načini in tehnologija komunikacije.”
– Vesna Velkovrh Bukilica, prevajalka

"Kadar neka knjiga postane fenomen, jo prebereš s skepso in hočeš razumeti, v čem je skrivnost. In te skrivnosti ne najdeš, skrita je nekje med vrsticami, v neznosni lahkosti nečesa neizgovorljivega."
 – Vesna Milek, Sobotna priloga

“In potem v meditativnih sedmicah bralske simpatije drsiš skozi roman in premišljuješ: Bi to lahko bil najlepši, najbolj dozorel in najbolj hrepeneč roman Sally Rooney do sedaj?”
– Andreja Udovč, urednica

"Najzanimivejši adut Sally Rooney je namreč ravno v tem, da v svojih romanih popisuje milenijsko generacijo, za katero do zdaj ni bilo prostora na seznamih najbolje prodajanih knjig, obenem pa bralcem, ki so morda pričakovali lahkotno razpredanje o minljivih ljubeznih in dekadentnih ekscesih dvajsetletnikov, skoraj mimogrede postreže še z marksističnimi postavkami in političnimi opredelitvami."
– Ana Jurc, MMC

"Ta kompleksnost, zakrita v povsem nenaporno branje, je nekaj, nad čimer sem navdušen."
– Tomaž Bešter, Konteksti

"Rooney je morda glas generacije, predvsem pa se zdi, da smo dobili glas, ki na novo odpira vrata tja, kjer smo mislili, da je že vse povedano in napisano. V svet prijateljstva in ljubezni."
– Damjan Zorc, Peripetije

"Sally je milenijka, kar  pomeni, da Sally milenijce šteka, milenijci pa štekamo njo, njene like in njeno knjigo."
– Mateja Arnež, Pisalnica

"Navdušena sem nad pisanjem Sally Rooney."
– Alenka Štrukelj, Literarna lekarna

"Sally Rooney ni vizualna pisateljica. V njenem pisanju ni osupljivih, izstopajočih opisov, poletov na krilih poetičnosti. Prihaja iz šole povej, ne pokaži: mnogo pogovorov, ki so ključen gradnik romana, je zapisanih v reportažnem slogu, na način je rekel – je rekla."
– The Guardian