Lepa točajka

Naslov za zbirko pesniških kritik si je avtor sposodil pri Ketteju, ki je z natančno sintagmo poimenoval zemeljsko bitje, o katerem vemo, kako zelo se ga včasih razveselimo; če je lepo, toliko bolj. Pred očmi je imel enako darežljivo stvar: poezijo. Prostodušnega prenosa iz metonimije v metaforo ni težko pojasniti.V njej je dvaindevetdeset pesniških kritik, urejene so po abecedi avtorjev, znotraj te pa po kronologiji. Glavnina je bila objavljena v Delovih Književnih listih (KL) v rubriki Recenzijski izvod, in sicer v letih 1987-1999. Po obsegu so so si skoraj enake, čeprav bi vrednostna logika zahtevala razliko. To pomeni, da se nekaterim knjigam posveča manj, kot bi si zaslužile, in drgum bolj, kot je (bilo) morda potrebno.Tu zbrane pesniške kritike zagotovo obsegajo količinsko, če ne tudi kakovostno jedro slovenskega lirskega ustvarjanja v zadnjih skoraj dvajsetih letih.