Loviti svetlobo

Loviti svetlobo je pesniška zbirka, ki zori in raste z vsako stranjo. Gre za intimno kronologijo čustev in življenjskih preizkušenj, kjer avtorica skozi poetično govorico beleži trenutke nežnosti in bolečine, veselja in praznine. Pesmi razkrivajo bohotnost bivanja, njegove kontraste in svetlobo, ki jo kljub vsemu znova in znova iščemo.

Taja Vratarič s tenkočutno besedo raziskuje teme prijateljstva, ljubezni, neuslišane ljubezni in smrti. Njeno pisanje je subtilno in obenem odločno – včasih krhko, drugič silovito, a vedno iskreno. V zbirki ni pretenzije po velikih odgovorih – je pa močno prisoten klic k iskrenemu soočanju s seboj in svetom okoli nas.

Edinstvenost zbirke dodatno poudarjajo fotografske podobe Borisa Primožiča in Matevža Jeklerja, ki pesniško besedo nadgradijo v vizualni odmev. Tako se med besedo in podobo vzpostavi dialog, ki bralcu omogoča poglobljeno, skoraj meditativno izkušnjo branja.

Loviti svetlobo je knjiga za vse, ki čutijo lepoto tišine in govorico senc, za vse, ki iščejo poezijo tudi tam, kjer je najmanj pričakovana. Vabi vas k spustu v notranji svet in k raziskovanju čustev, ki jih ni vedno lahko poimenovati – a jih poezija zna ujeti.

Odlomek iz knjige

»OČE
Čaka me,
na dnu vrtinca
vselej
požigam razmetane omare,
smeti,
kosti,
še vedno se reži
in čaka
v žarišču,
s široko odprtimi rokami,
poplaknem ga,
a ga ne premami,
več tisočkrat v omami,
ga najdem tam,
z nasmeškom, ki se mi gabi,
a je tisto,
kar dekletce rabi.«

(str. 84)

O avtorici

Taja Vratarič je mlajša slovenska pesnica in pisateljica, ki v svojih delih pogumno raziskuje temeljne plasti človeške izkušnje. Njen prvenec Loviti svetlobo izkazuje izjemno čustveno senzibilnost in sposobnost ubesediti tudi najtanjše nianse notranjih doživljanj. V svoji poeziji se dotika vprašanj identitete, bližine, minevanja in moči, ki jo najdemo v ranljivosti.