Luna, kos kruha in mrlič

“Luna visi kot okrasek, ki ga veter samovoljno ziblje, in tolikšna lepota je za tiste, ki gledamo skozi strešno lino v zaporu, neznosna. Nihče noče upreti pogleda vanjo, kajti obda nas kolobar osamljenosti in polasti se nas tesnoba, vzbudi željo, da bi premaknili čas, prostor, predvsem pa preteklost, da bi z lastnimi rokami, kot bi bili iz gline, izoblikovali sedanjost in prihodnost.”Kubanski pisatelj Ángel Santiesteban (1966) se ukvarja izključno s pisanjem kratkih zgodb. Te se vedno napajajo v realnosti in izpostavljajo gnojne bule sodobne kubanske družbe. Tematske stalnice Santiestebanove kratke proze so vojna (nesmiselnost kubanske vojne misije v Angoli in vojne nasploh), marginalnost v družbi in specifični kubanski družbeni problemi. Iz njegovih besedil tako zadihajo grozljivost zaporniškega sistema in razčlovečenja zapornikov, revščina, boj za preživetje in prostitucija, ki se ubesedijo v stvarnem, neizumetničenem, sporočilno in izrazno močnem jeziku. Za svoje delo je doslej prejel več nagrad, med drugim nagrado Alejo Carpentier (2001) in prestižno mednarodno nagrado Casa de las Américas (2006).