Minister

Policijska patrulja se odzove na sporočilo o streljanju in v stanovanjski hiši na robu Ljubljane odkrije truplo. Morilec je vzel življenje ministru in začne se lov za storilcem. Življenjska zgodba ministra in policijska preiskava na plan potiskata tri možne kandidate. Je šlo za maščevanje izigranega Hrvata zaradi trgovine z orožjem na Balkanu? Je kriva napačna odločitev za prodajo blue chipa slovenskega gospodarstva Kitajcem? Ali pa je morilec samo »izenačil rezultat«, ker je zaradi ministrove vožnje pod vplivom alkohola ostal brez noseče hčerke?

Avtor o knjigi:

Kot pravnik v turbulentnih časih naše osamosvojitve, uveljavitve novega gospodarskega sistema in boja za politično oblast sem videl marsikaj in idejo za kriminalko našel v realnem življenju. Napeto branje v hitrem tempu bo bralca prepričalo, da bere stvari, ki so se v Sloveniji v resnici zgodile. Morda so se, morda ne. Vsekakor ne v taki povezavi, kot je to napisano v knjigi. Roman je fikcija, zato je vsaka podobnost z realnim življenjem naključna. Ampak …

Navdih za pisanje knjige sem dobil iz dogodkov, ki so se dejansko zgodili in se še dogajajo v Sloveniji. Zgodba z orožjem  je v veliki meri resnična. Zgodba je del romana, saj policija raziskuje in išče morebitnega storilca in sumi, da je trgovina z orožjem vzrok za ministrov umor. V tem primeru naj povem, da sem poznal Nicklasa Omana (trgovca z orožjem v času naše osamosvojitve). Moj brat odvetnik Igor Karlovšek je bil njegov odvetnik in mu je urejeval zemljiške zadeve na področju Bleda in okolice. Jaz sem bil bolj specializiran za družbe in sem sinu Nicklasa Omana ter gospodu Harryju pomagal pri nekaterih poslih. Srečal sem tudi druge ljudi iz kroga Omana ampak jih ne smem navajati. Tako da zgodba okoli orožja in vožnje tovornjaka s puškami iz Slovenije preko Huma na Sutli na Hrvaško je resnična.

Kot pravnik sem bil specializiran za ustanavljanje družb in vse zadeve, povezane s tem, zato sem veliko pomagal tudi našim tajkunom, če se jim lahko tako reče. Pojasnil sem jim, kako lahko zakrijejo identiteto v družbah, nastavijo navidezne družbenike in podobno. Zgodba o Gorenju oziroma njegovem prevzemu je zgodba, ki se dogaja pri vsakem prevzemu kakšnega našega velikega podjetja. V zadevi Gorenje je fikcija, da so se za nakup Gorenja zanimali dve kitajski družbi. Za povsem enako zgodbo je šlo tudi pri nekem drugem prevzemu v Sloveniji. Mislim na ankete v časopisih, pogovorih z bankirjih, provizijah in obljubah provizij itd.

V zgodbi govorim o Kitajki Ye. To je resnična oseba, ki sem ji veliko pomagal pri ustanavljanju njene družbe ter pridobivanju delovnih viz zanjo in njene zaposlene Kitajce. Pripovedovala mi je resnične stvari o delovanju komunistične Kitajske in zgodbo o tem, kako so Kitajci od svojega bogatega državljana prevzeli njegovo družbo je resnična. Zgodba o prikrivanju dejanskega stanja po nesreči primarijeve hčerke v romanu pa je čista fikcija. Zgodbo sem uporabil za potrebe kriminalke, ki se kot taka nikoli ni zgodila.

Knjiga je kriminalka, ampak za malo bolj zahtevne bralce. Rešitve v kriminalki niso običajne. Trudil sem se, da ne bi kopiral nekaj, kar je že napisano. Zaradi tega je kriminalka obrnjena na glavo in glavni junak že na začetku knjige razkrije, da sumi, kdo je storilec. To je proti vsem pravilom kriminalnih romanov, ko se mora dejanski morilec razkriti šele na koncu knjige. Toda zgodbo sem tako zapeljal, da to ne bo motilo bralca.

Knjiga je namenjena tudi pravim ljubiteljem kriminalk, ki bodo skušali uganiti, kdo od naštetih je storilec, skupaj s policijo bodo iskali motiv in storilca. V knjigi so glede tega napisane rešitve, ki še nikoli niso bile uporabljene in to je posebna vrednost te kriminalke. Poleg tega je kriminalka namenjena tudi tistim, ki bodo v njej našli način delovanja slovenske družbe, ki je prežeta s korupcijo, na katero se niti več ne ozremo. Način delovanja policije – pri tem pa ne želim grajati dela mož in žena v uniformah, pač pa tistih na vrhu – je neustrezen.

Na koncu vedno zmaga pravica. Če nekateri dogodki ne doživijo sodnega epiloga, pa za pravično kazen poskrbi narava. Tej ne moremo ubežati. A sporočilo je kljub vsemu drugje. Ljubezen je tista, ki je v življenju najbolj pomembna. Vse ostalo ni važno. Tudi neizmerno premoženje ne prinese sreče.

Boris Karlovšek (1958) je otroštvo preživel v Radečah v številčni družini. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Celju in se nato vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. Po diplomi na pravu je začel delati v Zasavju, nato pa v Celju, kjer se je ukvarjal z gospodarskim pravom. Je brat dvojček znanega odvetnika in pisatelja Igorja Karlovška. Po stažu je mlad pisatelj, saj se je s pisateljevanjem začel ukvarjati šele pred kratkim.

Izdal je štiri kriminalne romane: Tajni policijski sodelavec, Tajni policijski sodelavec 2, Tajkun, Domovina, literarizirano biografijo o Leonu Štuklju Stoja na krogih in tri mladinske romane: Anabel, Anabel 2 in Nepričakovana pustolovščina.

Intervju z avtorjem