Naš razburkani čas

Naš razburkani čas Marije Švajncer odpira pogled na svet, v katerem se vrednote, kot so humanost, enakost in človeško dostojanstvo, pogosto znajdejo v blatu.

Avtorica opisuje razklanost sveta na bogate in revne, odločevalce in podrejene. Pri tem ne moralizira, temveč z nekoliko zagrenjeno občutljivostjo opozarja, da dobrota in dobronamernost ne bi smeli postati prazni lupini.

Iz knjige

V svetu je vse preveč tega, kar bi že zdavnaj moralo izginiti z njegovega površja. In potem se zgodi, da se vrednote, kakršne so humanost, enakost in človeško dostojanstvo, valjajo v blatu. Razklanost sveta na bogate in revne, odločevalce in podrejene, postaja že skoraj običajna. Vse premalo je tistih, ki so do takšnih krivic kritični. Veliki načrti so se razblinili, človekoljubne besede so se spremenile v fraze, ki jih le redki jemljejo resno. Videti je, kot da sta dobrota in dobronamernost nekam odrinjeni in spremenjeni v prazni lupini. Življenje je kratko. Le zakaj ga toliko ljudi izmaliči do neprepoznavnosti? To, kar živijo, je nekak ponaredek ali pa utelešena laž. Denar vladar jih napravi čudno spačene in skrivenčene. Te moje besede niso moraliziranje in tarnanje, temveč le nekakšno nekoliko zagrenjeno opisovanje. Ni mi vseeno. Rada bi, da bi bili opazni moji kamenčki, ki jih vstavljam v mozaik sprememb. Če jih bodo tudi drugi ljudje in jih bo veliko, bodo nastali kamni, zatem kamenje in nazadnje skale. Skale pa se zmorejo upirati še tako divjim viharjem…