Neskončno cvetenje

Neskončno cvetenje Roka Vilčnika je pesniška zbirka, ki se začne tam, kjer se izkustvo upre pozabi. Ne v samem dogodku, temveč v njegovem odmevu; ne v tem, kar se zgodi, ampak v tem, kar po dogodku ostane in se v človeku noče poleči.

Pesmi vznikajo iz bolečine, izgube, bližine in minevanja. Ne kot neposreden zapis sveta, temveč kot njegova usedlina – kot tisto, kar se iz notranje izkušnje izlušči v besedo.

V zbirki Neskončno cvetenje je izrazito navzoča podoba. Toda podoba tu ni okrasek in ni pesniška gesta zaradi same lepote, temveč nosilka notranjega stanja.

Drevo, cvet, krošnja, svetloba, zrak, listje in praznina ne pripadajo samo zunanji resničnosti. Postanejo način, kako spregovori tisto, česar ni mogoče izreči neposredno. Narava v teh pesmih ni zgolj prizorišče, temveč sopomenski svet notranjosti.

Naslov Neskončno cvetenje je pomenljiv in dvoumen. Cvetenje praviloma povezujemo z razprtostjo, lepoto in polnostjo življenja, v tej zbirki pa ni nedolžno. Je tudi znamenje trajanja: nečesa, kar se kljub minljivosti vrača in z vračanjem razkriva smisel minljivosti.

Ta poezija se ne naslanja na patos. Njena moč je v zadržanosti, ekonomiji izraza in tihih premikih pomena. Govori iz bližine molka, zato pogosto učinkuje močneje, kot bi lahko z neposrednim izrekanjem.

Komu je knjiga namenjena

Neskončno cvetenje je namenjeno bralcem sodobne slovenske poezije, ki jih nagovarjajo intimni, premišljeni in podobo bogati verzi o ljubezni, bolečini, odhodu, neizrečenosti, samoti in trdovratni obliki upanja.

Zbirka odpira prostor resonance, v katerem lahko bralec v pesniških podobah prepozna lasten odmev. Ne vodi k enoznačni razlagi, temveč k počasnemu branju, občutenju in notranjemu premisleku.

Odlomek iz knjige

KRAK

Odpirala si me
in me delala čarobnega.

Potem si me pohabila
in zagnala proč.

Zdaj se plazim iz podzemlja,
skušam doseči
vsaj dno.

Prosim na ulici.
Spim po zakotjih.

Prerasel s pozabo.

En velik val še čakam,
da me zanese
nazaj v morje.

Moje srce
je krak morske zvezde —

zraslo bo nazaj.

O avtorju

Rok Vilčnik je slovenski pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist. V literarnem ustvarjanju se žanrsko ne omejuje, saj piše poezijo, gledališke tekste, romane, televizijske scenarije, besedila za popevke in besedila za slikanice.

Je prejemnik številnih nagrad. Grumovo nagrado je prejel trikrat: leta 2000 za dramski tekst To, leta 2008 za dramski tekst Smeti na Luni ter leta 2016 za dramski tekst Ljudski demokratični cirkus Sakešvili.

Dvakrat je prejel nagrado žlahtno komedijsko pero za najboljšo komedijo, med drugim za črno komedijo Pravi Heroji in leta 2004 za monokomedijo Pavlek, katere dramska uprizoritev je zmagala na 5. festivalu monodrame na Ptuju. Za dosežke na področju kulture je leta 2014 prejel Glazerjevo listino.

Njegove drame so redno na sporedih gledališč po Sloveniji in v tujini, med drugim na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Češkem, v Izraelu in ZDA.

Izdal je pesniške zbirke Sanje, Pogrešanke, Zdravilo za Ano in Šrapneli. Kot tekstopisec je sodeloval pri glasbenih projektih Simpatico, Pliš in Papir, besedila pa piše tudi za druge izvajalce, kot so Severa Gjurin, Maja Keuc, Neisha in Bilbi.

Kot avtor je sodeloval tudi pri scenarijih za TV-serije Naša mala klinika, Lepo je biti sosed, Trdoglavci ter Ena žlahtna štorija. Živi in ustvarja v Mariboru.