Nugae

»Nugae« so, v latinščini, beseda za burke, šale, duhovite domisleke, besedno igračkanje, nepomembne, ničeve kvante, čenče, za prazno govorjenje.Pri Pintaričevih tekstih ne gre za navadno prazno govorjenje, takšno, ob katerem zamahnemo z roko in ga že v naslednjem trenutku pozabimo, ampak za artistično natančno domišljeno, eruditsko široko, jezikovno sočno in okretno preigravanje pesniških stilov, oblik, tem in motivov iz svetovne in slovenske kulturne tradicije. Glavna značilnost tega preigravanja sta diskurzivna gibljivost, podložena z veliko načitanostjo, ter, njen rezultat, burkaško sprevračanje vsega poznanega, pričakovanega in ustaljenega.Učinek parodije, ironične elegance, sarkastičnega smešenja in ludistične odbitosti, predvsem pa krohotajočega se veselja, ki veje iz Pintaričevih Nug, nas napeljuje k primerjavi, v katero branje teh tekstov kar samo sili: kakor je Bahtin v zgodovini romana postuliral dve stilistični črti, pri čemer sta za drugo, ki je utelešena v antičnih žanrih nizkega in smešnega ter karnevalski kulturi srednjega veka, bistveni smeh in večjezičje, tako bi lahko tudi znotraj pesništva govorili o nečem podobnem.Pintaričeva zbirka je apologija smeha, tudi tam, kjer se srečujemo z navidez resnimi temami in žalostnimi toni, kakor je to npr. v četrtem delu rokopisa, Pasionariju: resna tema se izogne svojemu prvotnemu značaju bodisi z načinom izvedbe, ki sproža komični učinek (pesem Hic Iactus), bodisi z ob strani dodano proti-pesmijo, ki kaže glavni pavlihovski jezik (pesem Zmrzal), bodisi z duhovitimi metafikcijskimi fusnotami (pesem Na dnu). Tak smeh ni sam sebi namen, ampak s pačenjem vsega visokega in resnega, z uporabo raznovrstnih, nizkih, neprimernih jezikov nastopa prozi zdrsu resnice v dogmatizem, lepega v izumetničenost in dobrega v moralizem. Zato mislim, da bi Nugae za raznih težkokaloričnih dobrot vajene literarne sladokusce znale biti bonbon prav blagodejno lahkega in svežega okusa.(Jure Jakob)