O zgodbah

Na temeljih hermenevtične filologije in na sledi Andersonovih Zamišljenih skupnosti pokaže vlogo zgodb pri konstituiranju narodov, s primeri filmskih zgodb opozarja, kako so narodi z njimi konstituirali svojo samopodobo, kaže učinkovanje zgodbe v zgodovinopisju, tudi meje teh učinkov, ne nazadnje pa prikazuje zgodbo kot dejavno pomagalo posameznikovega samozavedanja, kakor jo uporabljajo tudi številne veje sodobne (pa tudi tradicionalne) psihoterapije. 

»Pripovedovanje zgodb je za človeški rod nekaj tako temeljnega kot uživanje hrane. Pravzaprav še bolj, kajti če nas hrana zgolj ohranja pri življenju, so šele zgodbe tiste, zaradi katerih je življenje vredno živeti. Zaradi njih naše bivanje postane človeško.«

»Zgodba obstaja v medigri vsega trojega. Vsaka zgodba je igra najmanj treh oseb (avtorja/akterja/naslovljenca), in izid igre ni nikoli dokončen. Zato je pripoved odprto povabilo k etičnemu in poetičnemu odzivu. Pripovedništvo nas vabi, da postanemo ne le agensi lastnega življenja, temveč tudi pripovedovalci in bralci. Pokaže nam, da nepripovedovanega življenja ni vredno živeti. Zmeraj bo obstajal nekdo, ki bo rekel: 'Povej mi zgodbo,' in drugi, ki se bo na to odzval. Če ne bi bilo tako, ne bi bili več zares ljudje.«