Obrazi Časa

Čas ne pozablja – samo menja obraze.

V zbirki Obrazi Časa Bojana Bizjaka v ospredje stopajo običajni ljudje, njihove življenjske prelomnice, spomini, izgube in soočanja z minevanjem.

Med njimi so ločenka Monika, ki na poti k portugalskemu ljubimcu omahne, upokojena učiteljica Amalija, ki opazuje svojo nekdanjo hišo, kmet Brane, programer Tihi in drugi liki, ki vsak na svoj način iščejo svoje mesto v spreminjajočem se svetu.

Mozaik sodobne Slovenije

Zgodbe se dotikajo vsakdanjega življenja, vendar pod njegovo površino odpirajo širša vprašanja človekovega odnosa do časa, preteklosti in sprememb.

Med osrednjimi temami zbirke so:

• staranje in minevanje,
• samota in spomini,
• navezanost na preteklost,
• strah pred spremembami,
• propadanje podeželja,
• socialne razmere in vsakdanje življenje,
• človekovo notranje doživljanje.

Posamezne zgodbe delujejo kot kamenčki v mozaiku in skupaj ustvarjajo širšo podobo sodobne Slovenije ter ljudi, ki živijo med preteklostjo, sedanjostjo in negotovo prihodnostjo.

Psihološko poglobljena kratka proza

Obrazi Časa nagovarjajo odrasle bralce, ki jih zanimajo psihološko poglobljeni liki, socialno obarvana literatura in zgodbe, v katerih se pomembni življenjski premiki skrivajo v navidezno običajnih trenutkih.

Bizjakovo pisanje povezuje intimne usode posameznikov s širšim družbenim okoljem. V ospredju niso veliki dogodki, temveč ljudje in njihove notranje razpoke – spomini, neuresničene možnosti, izgubljene bližine in vprašanja, ki jih odpira minevanje časa.

»Vse je umetno: zobje, zaklopke, prsi, ustnice, vse, še pamet je umetna, človek pa, zdi se mi, da je smet v vesolju.«

Odlomek iz knjige

»Pajčevino mladosti si že zdavnaj raztrgala in se ti je obešala na trudne oči, ko si sedela na blagajni v veleblagovnici, potem si dobila službo v pisarni, saj si dokončala študij ekonomije, nisi pa diplomirala, ker, ker je prišel on s kitaro. In prav zdaj razmišljaš, kako sta se nekajkrat skupaj peljala z vlakom do Črnomlja. In on je objemal kitaro, ki se je vedno bleščala, le strune so bile nekam temne, vsaj tiste debelejše; on pa, on pa je imel močne črne lase, nakodrane in mogočne, skorajda cankarjanske brke.«

O avtorju

Bojan Bizjak je osnovno šolo začel obiskovati na Predmeji, zaradi slabovidnosti pa je bil napoten v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, nato pa se je prešolal na Osnovno šolo na Otlici.

V Mariboru je dokončal Srednjo kmetijsko šolo, pozneje pa v Ljubljani študiral agronomijo, filozofijo, psihologijo in primerjalno književnost, vendar nobenega od študijev ni dokončal. Po vrnitvi v Ajdovščino je delal na lokalnem radiu, v begunskem centru kot učitelj ter v okviru javnih del kot učitelj dopolnilnega pouka matematike na osnovni šoli.

V literaturo je vstopil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Objavljal je v Kmečkem glasu, kjer je kot podlistek izšel roman Hruška, pozneje pa tudi v revijah Mentor, Dialogi, Primorska srečanja in Apokalipsa ter na spletnem portalu Locutio.

V njegovih delih je poudarjena socialna nota, prisotna pa so tudi filozofska razmišljanja. Kritika pri njegovem pisanju izpostavlja jezikovno inovativnost ter spretno nizanje fragmentov in pripovednih niti. V pesništvu se posveča liričnemu odslikovanju subjektivnih občutij in iskanju ritma upovedovanja.

Trenutno živi in dela v Ajdovščini.

Obrazi Časa so zbirka za bralce, ki v kratki zgodbi iščejo več kot dogodek – zanimajo jih človekova notranjost, minevanje časa in skrita poezija vsakdanjega življenja.