Oče

Pripoved, ki se začne dan po smrti pisateljevega očeta, je razmišljanje o minevanju, prepleteno z njegovimi spomini na otroštvo v Jugoslaviji sedemdesetih let, mladostništvo v osemdesetih in vojne na Balkanu v devetdesetih. S pripovedovanjem o očetu in širši družini Jergović namreč osvetli nekaj usodnih in absurdnih preobratov krvavega razpada Jugoslavije.

Neobičajno, vznemirljivo in čustveno pisanje, popolno nasprotje vsemu, kar je eden najbolj branih sodobnih avtorjev z območja nekdanje Jugoslavije do zdaj napisal, je delo, v katerem Jergović bralca spusti najgloblje v svojo zasebnost. Govori o narodnostnih in osebnih izdajah, o bližini in zidu med očetom in sinom, o odpuščanju in neodpustljivem, o umiranju od tesnobe in strahu. Mestoma podoben zgodnji Handkejevi prozi je Oče kot kirurški poseg, ki ga avtor izvaja na sebi, v živo.