Osvetje

Gre za pesniško zbirko zasebne narave, ki je nastajala v zadnjem desetletju avtoričinega življenja in se osredotoča na njeno osebno zgodovino.

V njej razkriva zgodbe, ki so zaznamovale njeno življenjsko pot, vzpone in padce, izgube in osebno rast.

Kot je v enem od uvodnikov v zbirko zapisala Staša Krstić Florjanič, pesmi estetinje, režiserke, igralke in pesnice Florjaničeve »za trenutek utišajo odmev njenega zvonkega smeha in zatemnijo podobo nasmejanega obraza, ki te zdaj hipnotično vabi v globine njene lastne biti, da z njo ljubiš in hrepeniš, si razočaran, ostaneš sam z bolečino, se skozi njo preobražaš, dokler ne sežeš za soncem in tvoje življenje ponovno obarvajo rožnata jutra.

Matej Filipčič je v drugem uvodniku zapisal, da so njene pesmi polne hrepenenja in bolečine: »Na drugi strani temnega namreč stoji Mojca, ki z optimizmom gleda v svet in prihodnost. V sebi nosi vero, da bo nekoč prispela na cilj, po katerem tako hrepeni. Ne glede na vse preizkušnje, ki bi marsikoga spodnesle, ne obupa. Vedno znova se pobere in gre naprej. Kar jo
dela na tej življenjski poti resnično veliko, je to, da na njej hrabri tudi mnoge, ki bi sicer omagali.«