Pisati

Francoska romanopiska, dramatičarka, scenaristka, esejistka in filmska režiserka Marguerite Duras (1914–1996) je svetovno slavo dosegla z romanom Ljubimec (1984). 

Številni njeni romani so dobili filmsko upodobitev, leta 1960 recimo Moderato cantabile v režiji Petra Brooka. Pisati (1993) velja za nekakšen avtoričin testament, saj je njena zadnja knjiga. Gre za pet esejev, nastalih na podlagi starejših, precej različnih materialov: filmskih intervjujev, družbeno angažiranega teksta, kataloga za slikarsko razstavo. 

Avtorica se skozi celotno knjigo vrača k izhodiščnemu vprašanju o naravi pisanja in umetniškega ustvarjanja na splošno. 

To zanjo ni nekaj naravnega ali samoumevnega, saj predpostavlja zaustavitev, izstop iz običajne komunikacije, zarezo v življenju, drugačno izražanje in delovanje. 

S tem temeljnim prestopom je povezana zahteva po samoti: »Oseba, ki piše knjige, okoli sebe vedno potrebuje ločenost od drugih ljudi. To je bistvena samota. To je samota avtorja, samota pisave.«

»Pisati, to je bilo edino, kar je naseljevalo moje življenje in mu dajalo čar. Tako sem naredila. Pisanje me ni nikoli zapustilo.«

- Marguerite Duras, Pisati