Pismo sebi

Vsi smo otroci z izgubljenim delom otroštva. Vsi iščemo, vsi poskušamo razumeti.

V vsakem je delček skrivnosti, ki ji pravimo življenje. Jaz sem svojega prepisal v to knjigo, ki je potovanje od tam, kjer ne veš, do tja, kjer ni treba vedeti.

Lepa, dolga, zanimiva in polna presenečenj je ta pot. Na kateri najdeš tudi čarovnijo.

Ker brez čarovnije ni prave knjige. Samo tisti, ki se odpravi na pot, jo lahko najde. Tudi v tej Pravljici za odrasle. 

PISMO SEBI še ni knjiga. Teh nekaj skupaj spetih popisanih listov, čaka. Na nekoga, da jih prebere in s tem pomaga ustvariti knjigo.

Njena vsebina je človek. Ki ga nihče ne pozna, ki je sam sebe spoznal v Pismu dolgem 532 strani.

Morda se sliši preveč za eno pismo. Vendar samo tako lahko PISMO SEBI pove, kako velika zgodba je vsak človek.

"Zakaj si jih ne govorimo? Zakaj jih ne slišimo?"

Tako se pot  začne.

"To bo zate, dragi bralec. Morda ti pomagam slišati tvojo zgodbo."

S tem se pot nadaljuje. Moja, vaša, naša pot. Prepletena s spomini, iskrenostjo, humorjem, solzami.

Proti pravljici se odpravi. Iz dneva v dan, napisana s trenutkom.

Je lahkotna in je težka in spet se v PISMU SEBI zgodi pravljica. Ali resnična, ali izmišljena. Vedno pa lepa. Ker samo tako se pot v pravljico lahko nadaljuje.

PISMO SEBI pove in pokaže, kako je lahko drugače. Kako blizu smo temu, kar iščemo. Ker vse lepo že je, v nas in okoli nas.

Tudi pravljica, ki nikoli ne izgine, le tako težko se je je spomniti.

PISMO SEBI je namenjeno prav temu. Lahko vam pomaga spomniti se na vašo pravljico, jo prenesti na vaše otroke.

Čas nebi mogel biti boljši. Prav danes, ko smo polomljeni v negotovosti, nezaupanju in skrbeh. Ujeti v prehitrem tempu življenja. 

Lahko je drugače ...

Odprite knjigo, berite, odpotujte. V PISMU SEBI preberi svojo zgodbo, ki želi biti slišana.

Ker je lepa in velika.

Boštjan Colarič je pisatelj samouk. Otrok podeželja, mizar, v srcu glasbenik, ki ga je življenjska pot pripeljala do te knjige. Prve knjige, s katero je postal pisatelj. Pisati jo je začel pred dvajsetimi leti, tam, kjer je imel samo svinčnik. Niti pisati ni znal. Pa je vseeno pisal in pisal in prišel do prve strani te knjige. V njej pa pove vse.