Podnebne spremembe

Franci Novak je v pesniškem prvencu Otroštvo neba, leta 2011 nominiranem za Veronikino nagrado, bralčev pogled usmeril na pokrajino; avtor je v teh pesmih naznaten, tih opazovalec, slikar pejsaža.Narava prerašča človeško - to občutje je raztreseno tudi po zbirki kratke proze Podnebne spremembe, recimo v zgodbi "Literatura":"(Z)azdelo se je, da so beli pravokotniki na prehodu za pešce krhke, izmuzljive plošče, ki plavajo na temni gladini."Zgodbe se odvijajo v nedoločljivem danes ob hišah z vrtovi, na piknikih, lokalnih literarnih krožkih, gostilnah, na koncertih, izletih. Na prvi ošvrk je dogajanje karseda vsakdanje, v slovenski prozi izstopa morda po detajlni topografiji sodobnegapodeželskega življenja. A pod gladino se giblje nekaj zelo starodavnega, arhetipskega; izpisanega v lakoničnih, izčiščenih stavkih, ki jih nenadoma prerežejo metafore.V zgodbi "Cvetje" realistični, potujeni prizori neprivlačne mladostniške žurke naenkrat dobijo metafizično globino, vrženi smo v mešanico erosa in tanatosa, v pretepu bliskata kri in sovraštvo, vmes potujejo jasni seksualni signali mladine.V likih za trenutek uzremo njihove dvojnike: "Didžej se je sklonil globoko nad mešalno mizo, in ko ga je spodaj osvetlila svetloba neke luči, se je zdelo, da je starec, ki z odprtimi dlanmi zajema iz nekega studenca."Včasih je slutnja preseženega, neznanega tako močna, da se zdi, da bomo zdrsnili v fantastiko - ko se oče zave, da s svojimi gibi ponavlja sinovo nočno moro, otrpne, dokler ga otrok ne vrne na trdna tla: "Saj so bile samo sanje".A to ne pomeni, da skrivnost ne obstaja. Novak nam jo kaže v vsaki zgodbi. Zelo tiha je, sledi ji v natančnem, začudenem pogledu, ki navrta v rutino.Jelka Ciglenečki