Pogovori z nikomer

Lirična poezija nastaja tedaj, kadar zmanjka besed, ker je to, kar doživljamo, pregosto, preživo, pregloboko. Takrat iz doživljanja samega vzniknejo velika, največja vprašanja: o izvoru, o ljubezni, o smrti, o smislu.

Mitična in obenem osebna vprašanja, ki prodirajo skozi vso resničnost do nedoumljivega; skozi katera nedoumljivo proseva v naš zgodovinski in vsakdanji tu in zdaj. Vprašanja, ki so zmeraj: zmeraj drugačna in zmeraj ista.

Tedaj nam pomeni ne zadostujejo, potrebujemo ritme, zvočne figure in podobe, ki vzgibljejo čute, spomin in domišljijo.

Zahtevne, kompleksne tradicionalne oblike, njihovo subtilno prenavljanje in »prevajanje v naš čas« v zbirki Pogovori z nikomer imajo natanko ta namen.

Lirična poezija namreč ni samo za branje, temveč tudi za poslušanje in predvsem za doživljanje: tega, česar se dotika, namreč ni mogoče izreči, ampak le doživljati.

Mogoče se nikjer drugje ne počutimo tako neprestopno sami kot ob teh vprašanjih in nikjer ne čutimo globlje potrebe po pogovoru. Tak pogovor, v katerem gre do konca zares, je lirična poezija: njene besede so izrečene v tišino, iz katere so prišle.